To je naš čas. Zanj smo odgovorni

Drage bralke, dragi bralci Primorskega dnevnika, to je naš čas. Zanj smo odgovorni. V njem trpimo zaradi neštetih nesporazumov in nezaupanja, ki otrdijo srca in vodijo v ozračje sumničavosti ter majhnih in velikih medsebojnih maščevanj. Tudi tja, kjer smo mislili, da smo poravnali spore, se vračajo strahovi, zaradi katerih se umikamo v nezaupanje. Spet nas ločujejo meje – čeprav naj bi bilo to zdaj neizvedljivo –, medtem ko smo si želeli, da bi bile most za sporazumevanje in srečevanje ter za izmenjavo, ki bogati. Tudi med moškim in žensko, tudi v družinah se napetosti pogosto izrodijo v nasilje, v drame, katerih žrtve so številne ženske.

In obstaja nešteto primerov revščine. Nešteto revnih delavcev, revnih bolnikov, revnih otrok. Videti je kot čas, v katerem smo se sprijaznili z zlom in se umaknili ...

Bog pa ne popušča. Bog se ne umika. Božič je še vedno most med Bogom in človeštvom: meja je porušena, pregrada predsodkov med Bogom in človeštvom je podrta!

Bog ni despot, ki narekuje zakone in odvrača pozornost od naše bolečine. Na Božič je v Betlehemu postal majhen in krhek, saj se nihče ne boji deteta, pa tudi zato, da bi se nihče ne bal Boga ali bil nanj jezen.

Tako si mu lahko zopet upamo prisluhniti: Bog nas prosi za mir. Bog nas prosi za pravičnost. Bog nas prosi, naj ustavimo sovraštvo in strah. Bog nas prosi, naj prisluhnemo bolečini druge osebe, tudi če ta stoji na drugi strani meje, na drugi strani tvoje skupine, tvojega jezika, tvoje kulture, tvoje vere.

Prisluhniti bolečini drugega ne pomeni, da mu pritrjujemo, kadar nima prav, temveč da poskušamo razumeti njegove strahove in jezo, njegovo zgodbo krhkosti, njegovo hrepenenje po pravičnosti in življenju. Prisluhniti njegovi bolečini pomeni prisluhniti njegovi prošnji po upanju v boljšo prihodnost za njegove otroke.

Živimo v deželi, ki je veliko pretrpela. O tem morda lahko še veliko pričujemo. Tako zaradi bolečine, ki smo jo pretrpeli sami, kot zaradi tega, kar smo slišali iz pripovedovanja naših družin. Pričujemo pa lahko tudi o poskusih, da se upanje krepi in da ponovno pride do navezovanja odnosov zaupanja, medsebojnega spoštovanja ter spoštovanja lastne identitete in identitete drugega.

Veliko lahko pričujemo tudi tistim, ki so še vedno v vojni, glede tega, kako naj se odločijo prenehati uporabljati orožje in se spet začeti pogovarjati med seboj, kako naj eni spet prisluhnejo bolečini drugih in obratno.

Veliko imamo povedati tudi ubogim, saj je Bog v Betlehemu izbral revščino. Sam prosim za sunek dostojanstva. Za sunek človečnosti. Tudi do tistega, ki gre skozi Trst in morebiti išče novo domovino, ker je svojo moral z obžalovanjem zapustiti.

V zadnjih tednih je v raznih mestih Veneta več ljudi umrlo zaradi mraza. Zahvaljujem se vsem, ki si v Trstu na razne načine prizadevajo pomagati onim, ki živijo v mrazu. V tem vidim Božje znamenje, ki nas kliče k spreobrnjenju, ki celoten Trst kliče k spreobrnjenju.

Vsem voščim vesel Božič. In če je Bog prišel, da bi nam bil blizu, želim vsem, da bi Božič radostno preživeli ob resničnih prijateljih, v odnosih, ki naj nudijo nekaj družbe osamljenim, in v časih, ki naj nudijo malo tolažbe tistim, ki so utrujeni in trpeči.

Želim vam, da bi imeli pogum preživeti Božič, v katerem naj osebe resnično prevladajo nad potrošnjo in materialnimi dobrinami. Vesel Božič.

Enrico Trevisi, tržaški škof