»Tito si je hotel s kraško industrijsko cono prisvojiti Trst«

Industrijska cona na Krasu, ki jo je predvideval Osimski dogovor, bi bila gotovo napaka in zato je dobro, da načrt ni bil uresničen. Ni pa pomenila poskusa, da bi si Tito z njo prisvojil Trst, kot je na nedeljskem odkritju spominske table na pročelju tržaške stavbe, kjer se je leta 1976 rodila Lista za Trst (LpT) zatrdil župan Roberto Dipiazza. Če bi bilo tako, bi bila s Titom za industrijsko cono sokriva tudi Italija, ki je z Jugoslavijo 10. novembra 1975 podpisala dogovor, ki je dokončno rešil mejno vprašanje med državama.

Dipiazza je človek, ki direktno pove, kar misli, glede te nesrečne industrijske cone pa je zadeva dosti bolj zapletena, kot jo prikazuje župan. Res je, da se je za ta načrt ogrevala predvsem Jugoslavija, a Italija mu ni nasprotovala, drugače ne bi nanj nikoli pristala.

Beograd in Rim sta industrije na Krasu videla kot razvojno možnost za Trst in njegovo zaledje, dobršen del mesta pa ni bil tega prepričanja. Nasprotovalno peticijo je v zelo kratkem času podpisalo kar 65 tisoč Tržačank in Tržačanov, med katerimi so bili tudi Slovenci, ki niso postavljali pod vprašaj meje med državama, a jih je skrbela usoda Krasa.

Nacionalistični krogi so se bali, da bi načrt ogrožal italijansko dušo mesta. Načrtovana gospodarska cona bi, poleg ekološke škode na Krasu, namreč privabila predvsem delovno silo iz Jugoslavije. Zaskrbljenost za uničenje kraške planote in zlasti »slovanska nevarnost« sta bila glavna, čeprav ne edina dejavnika, za rojstvo LpT. Na občinskih volitvah leta 1978 je dejansko čez noč postala prva stranka in za župana ustoličila Manlia Cecovinija.