Prijava
Paolo Umari pri Robotu Da Vinci, s katerim opravlja minimalno invazivne kirurške posege
Dark Theme
Iz Trsta je odšel v Verono, nato v Nemčijo in Belgijo, se vrnil v Italijo, v Milan in Novaro, kasneje pa odletel v London. S pridobljenimi izkušnjami je po dolgem času nazadnje ponovno pristal v Trstu. Paolo Umari, 40-letni profesor urologije in kirurg, je pred kratkim nastopil novo službo kot vodja oddelka za robotsko kirurgijo v katinarski bolnišnici in kot profesor na tržaški univerzi.
Z devinsko-nabrežinskega konca ste odšli v svet, da bi se izurili v najnovejših tehnikah minimalno invazivne kirurgije. Kaj vas je vodilo v to odločitev?
Šolal sem se v Trstu, na liceju Franceta Prešerna, in se nato vpisal na tržaško univerzo. Po medicini sem se specializiral v času, ko je univerza ponujala sodelovanje z Univerzo v Veroni in začel svojo pot na področju minimalno invazivnih tehnik. Poldrugo leto sem potoval. Najprej sem bil pol leta v Nemčiji, nato pa v Belgiji, kjer sem vstopil v t.i. kirurško Fellowship, neke vrste »super specializacijo« v robotski kirurgiji, ki jo je v enem od treh najbolj znanih centrov robotske kirurgije na svetu vodil priznan belgijski kirurg. Nato sem odšel na specializacijo še v Novaro in Milan ter se naposled odločil za London.
Kaj se je tam zgodilo in zakaj je bil pravzaprav London za vas prava izbira?
V klinični center sem vstopil kot kirurg specialist. Izvedel sem veliko posegov in zato ogromno treniral. Tam je praksa na prvem mestu, zato se številni kirurgi odločijo za specializacijo v Londonu.
Danes imate za sabo že več kot 500 avtonomnih posegov, več kot 50 objav v strokovnih revijah, okrog 13.000 citatov in več člankov. Pa ste prišli prav v Trst. Lahko bi rekli, da predstavljate primer možganov, ki so se po begu vrnili domov. Zakaj?
Tehnologije, ki jo uporabljamo pri robotski kirurgiji, ne premore vsaka bolnišnica. Imajo jo le velika univerzitetna in raziskovalna središča. Tržaški zdravstveni sistem je eden izmed teh. Poklicali so me ter me zaposlili kot profesorja in vodjo oddelka, v katerem imamo robote zadnje generacije. Ko so me poklicali, je bilo to zame prijetno presenečenje. Z družino smo že iskali novo stanovanje v Londonu, a smo se na vrat na nos preselili v Trst.
Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.
