Sobota, 23 november 2024
Iskanje

Svetoivanski čevljar je moral službo poiskati v tovarni

Kljub težavam med pandemijo je takrat začel z akcijo "tacco sospeso", s katero je do boljših čevljev pomagal najranljivejšim v družbi

3. apr. 2023 | 10:24
Dark Theme

»Diego, kaj sem izvedel, ne morem verjeti. Si našel novo službo?« Tako je včeraj dejala ena od zvestih strank čevljarne pri Sv. Ivanu, ki je potrkala na njena zaprta vrata. V Ulici San Cilino se je Diego Degrassi namreč v petek še zadnjič srečal s strankami, zdaj pa bo moral sprazniti prostore, ki jih je najemal več desetletij.

Čeprav živi na Melari, ga je tržaško predmestje Sv. Ivana vzelo za svojega. V čevljarni namreč dela odkar je bil star 16 let, že pred 23 leti pa je postal sam svoj gospodar. Prav v tem okraju je preživljal največ časa in spoznal veliko ljudi, tako da je postal tudi rajonski svetnik.

Pandemija udarec za obrtnike

Zaradi posledic pandemije je moral konec marca zapreti Calzolaio Diego. Zadnja tri leta si je zaradi negotove situacije in obdobja, v katerih so lahko delovale samo nujne dejavnosti, nabral nekaj dolgov, predvsem zaradi najemnine.

»Februarja 2020 me je poklical računovodja in mi dejal, da moram zapreti, ker ne spadam v kategorijo najnujnejših storitev. Štiri mesece tako nisem mogel zaslužiti niti evra,« je razložil Degrassi. Tudi pozneje, ko so se barve dežel mesečno spreminjale iz rdeče v oranžno ali rumeno, razen z zvestimi strankami ni imel veliko dela. »Pred pandemijo me je za popravilo čevljev prosilo veliko konjenikov. Sodeloval sem tudi z raznimi plesnimi šolami, k meni so prihajali tudi policisti, ko so potrebovali kakšno popravilo na uniformi,« je pojasnil čevljar.

Pomagal mu je »klan«

A v času stiske ni bil sam, na pomoč so mu večkrat priskočile zveste stranke, ki ga niso nikoli pustile na cedilu. »To niso samo stranke, to so prijatelji. Ustvaril se je pravi klan,« je Primorskemu dnevniku dejal Degrassi, ko smo ga včeraj obiskali v že zaprti čevljarski delavnici. »Prijatelj mi je pomagal in mi dal del svoje pokojnine, da bi se spet postavil na noge. Ena od bližnjih trgovk mi je podarila nekaj hrane. Zelo veliko ljudi mi je pomagalo, ko sem to potreboval,«je ganjeno razlagal Diego.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava