Prijava
Ruševine cerkvice sv. Roka na Koromačniku pri Boljuncu(
)
Vrh griča je srenja Boljunec očistila in zopet namenila pašniški dejavnosti(
)
Dark Theme
Boljunčani so vse do leta 1947 ali 1948 vsako leto na praznik svetega Roka romali na hrib Koromačnik, kjer je stala cerkev, posvečena zavetniku proti kužnim boleznim. Danes so vidne le še njene razvaline, ki so jih na pobudo Društva za vrednotenje domače zgodovine lani marljivi Boljunčani očistili robidovja in grmičevja.
Prav tako so prebivalci vasi v Bregu lani obudili star običaj druženja na Koromačniku 16. avgusta. Letos jih je s prisotnostjo počastil tudi raziskovalec kamnoseške dediščine Božidar Premrl, ki je na vrhu hriba z očarljivim pogledom na Boljunec, a tudi na tovarni Bat in Wärtsilä, zbranim predstavil izsledke svoje raziskave Sveti Rok na Koromačniku. Dolinski župnik Klemen Zalar je blagoslovil zelišča, kolače in druge dobrote, ki so jih tja prinesli domačini. Bogu je priporočil tudi tamkajšnjo pašno površino in kravi, ki sta lenobno žvečili seno. Srenja Boljunec, lastnica prostora, je namreč vrh hriba sanirala, ga očistila in ga zopet namenila pašniški dejavnosti.
Zgodba cerkvice svetega Roka nas popelje za vsaj 429 let nazaj v čas. Svetišče je namreč zanesljivo tam stalo od leta 1594. V pisnih virih se cerkev pojavi v začetku 17. stoletja, prvič je omenjena v urbarju bratovščine sv. Roka v Boljuncu, ki zaobjema obdobje med letoma 1603 in 1688. Pop Martin Šuber iz Rodika in dolinski župnik ter javni apostolski in cesarski notar Juraj Jurinčić sta naslovni zapis napisala v glagolici, najstarejšem slovanskem črkopisu.
Leta 1949 so v okolici cerkve tudi rezali trnje in vejevje za svetoivanski kres. Dračje so pospravili v cerkev, da ga veter ne bi odnesel, nekdo pa je 18. junija 1949, dan pred prvimi volitvami za dolinski občinski svet, les zakuril. Ogenj je poškodoval cerkveno streho, namesto da bi svetišče popravili pa so iz njega odnesli leseni oltar. Najprej so ga odpeljali v Kroglje, nato se je za njim izgubila vsaka sled. Za nameček so ljudje kradli kamenje požgane cerkve za zidanje hiš. O zgodovini cerkvice pričajo številne stare fotografije in slike. Pastirsko idilo ob cerkvi je tudi upodobil boljunski slikar Stano Žerjal.
Več v jutrišnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku
