Slovenski kozmopolitski Trst smo prepustili pozabi

O kulturi spomina sta se v torek v Gregorčičevi dvorani na pobudo Slovenske kulturno-gospodarske zveze in Narodne in študijske knjižnice pogovarjala zgodovinarka Marta Verginella in filozof Jernej Šček, vprašanja pa jima je postavljal zgodovinar Štefan Čok. Kdor je srečanju prisostvoval, gotovo ni odšel iz dvorane razočaran (posnetek pogovora je na voljo na Facebook strani SKGZ).

Verginella je uvodoma skušala odgovoriti na vprašanje, zakaj danes spominjanje prevladuje nad zgodovinopisjem. Stroka je potisnjena v kot in razprava o preteklosti ne poteka več v šolah in univerzah, ampak v novih medijih in okoljih. Tukaj prevladuje individualni spomin, ki je subjektiven, temelji na emotivnosti in je kontaminiran z okoljem, v katerem se oblikuje, naj bo to skupnost ali družina. Politične elite, ki so tako v zahodni kot vzhodni Evropi zrasle na temelju zmage nad nacifašizmom, so se izpele, v ospredje pa so po letu 1991 stopile nove elite. Po padcu Berlinskega zidu se je razbohotila prava »vojna za spomin«, ki še traja. Hannah Arendt je v knjigi Resnica in laž v politiki zapisala, da je zgodovinopisje zainteresirano za resnico, politika pa z zgodovino manipulira in laž je del te manipulacije.

Kar si zapisal, ne boš izbrisal, je Cankarja citiral Šček. Osebnih in družinskih izkušenj ni mogoče potlačiti. Bolj jih pometamo pod preprogo, bolj privrejo na dan. Spomin je topografija življenja, nas zaznamuje in se mu ne smemo odpovedati. Družba znanosti in informacij nas oddaljuje od preteklih spoznanj, jih odganja iz šolskih programov, kar je napačno. Človek bi moral nasprotno svoje miselne zemljevide polniti, ne pa izpraznjevati, ker je spominska kultura temelj za gradnjo prihodnosti. Spomin je del človeka, ko človek izgubi spomin, kot na primer Alzheimerjev bolnik, izgubi sebe.

Italija in Slovenija: obe državi zaznamuje katolicizem, vendar obstajajo razlike, je povedala Verginella. Slovenija je v enem stoletju doživela kar tri radikalne institucionalne prelome, ki so močno zaznamovali spominsko kulturo družbe – leta 1918, 1945 in 1991. Družba, ki je bila tako močno povezana s habsburško monarhijo (in nato tudi z Jugoslavijo), se je izjemno hitro prilagodila novim razmeram, lahko bi govorili o kameleonstvu, to je pojav, ki je zelo malo raziskan. To je pospešilo javno pozabo še tako bližnje preteklosti, ki pa se ohranja v družinskem krogu in vzpostavlja shizofrenijo med javnim in zasebnim spominom. V Italiji so politične elite dokaj enovito uresničile prehod iz fašizma v republiko. Pluralno razpravo o preteklosti so vodili predvsem intelektualci. Slovence v Italiji pogojujejo spominske prakse v obeh državah.

Več v tiskani izdaji Primorskega dnevnika.