Slovenske družine in šole pogrešajo osnovne storitve

Slovenska socio-psiho-pedagoška služba (SSPPS) še ne bo imela novega slovenskega logopeda. V ponedeljek je namreč zapadel rok za vložitev kandidatur na razpis, ki ga je zdravstveno podjetje Asugi objavilo 16. maja. Na poziv za zaposlovanje slovenskega strokovnjaka za določen čas se ni odzval nihče. Služba naj bi sicer v prihodnjih dneh dobila novo vodjo, katere naloga bo odpraviti nastale težave.

Logopedinjo pri slovenski službi sicer pogrešajo že več kot šest mesecev, od novembra, ko so predpisi za zajezitev pandemije pošteno otresli kadre iz pisarn, ordinacij, ambulant in oddelkov zdravstvenega podjetja. Kadrovsko že zelo podhranjeno službo je tako pandemija dodatno ohromila. V prostorih med ulicama Vespucci in San Marco pri Sv. Jakobu (na začasnem sedežu, v katerem je služba »v gosteh« že od leta 2011) so trenutno zaposleni ena psihologinja na poln delovni čas, dva psihologa s skrajšanim delovnim časom oz. zunanji sodelavec ter medicinska sestra. Nekoč sta bili na voljo tudi fizioterapija in motorika, danes pa tega ni več.

Deželni zakon o zdravstvenih storitvah predvideva, da se na Tržaškem zagotovi nekatere zdravstvene storitve v slovenskem jeziku. Med te sodi SSPPS, ki je nastala pred 40 leti. Po počasnem začetku leta 1982 se je služba hitro razvila v meddisciplinsko okolje in storitev, ki je bila in je še danes za Slovence v Italiji temeljnega pomena. Nagovoriti otroke z učnimi in drugimi težavami v maternem jeziku je edina prava pot za izvajanje učinkovitih terapij, pa sploh v primeru logopedske terapije, pri kateri je komunikacijski kanal prav jezik.

Storitev pogrešajo v tem obdobju predvsem družine otrok, ki prehajajo iz vrtca v osnovno šolo oz. na nižjo in višjo srednjo šolo, saj morajo ob prestopu predložiti gradivo, ki potrjuje, da ima otrok, učenec ali dijak učne ali druge težave in v nekaterih primerih zaprositi za pomožnega učitelja oz. drugo pomoč.

Več v jutrišnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.