»Sanjam o svoji destilarni v domačih krajih«

Enaintridesetletni Ivan Rauber je po rodu iz Nabrežine, ljubezen do viskija pa ga je pripeljala na zahodno obalo Škotske, kjer dela kot vodja bara v Inverarayu, vasi s 570 prebivalci.

Kaj vas je poneslo na Škotsko?

Viski. In seveda vreme. Vsi vemo, da je na Škotskem lepo vreme (se zasmeje). Ne, ljubezen do viskija, ki je nastala v Bunkerju v Nabrežini, kjer me je Danijel (Lovrečič, op. ur.) pred preveč leti začel navdihovati za ta odličen svet. Viski me je vedno zanimal, leta 2013 sva z Danijelom prvič obiskala otok Islay na zahodni škotski obali. Viski mi je že bil všeč, takrat pa je tudi Škotska dobila zelo pomembno vlogo v mojem življenju. In sem si rekel: v tej državi bi lahko živel.

Obstajajo pravila, kaj mora imeti viski, da bo dober?

Škotski viski ima zelo stroga pravila. Če hočeš imeti na etiketi naziv »scotch whisky«, mora biti pijača starana vsaj tri leta, narejena in starana pa mora biti na Škotskem. Če govorimo o single malt viskiju, mora ta biti proizveden stoodstotno iz ječmenovega slada. Glede tega, ali je viski dober, pa ima vsak svoja pravila. Na srečo je na Škotskem ogromno destilarn in različnih stilov. Če mi kdo reče, da mu ni všeč viski, mu odgovorim, da ni še dobil pravega.

Kateri pa je vaš najljubši?

Odvisno od trenutka. Poleti imam raje lažje viskije, pozimi pa kaj bolj okusnega. Všeč so mi balansirani viskiji, kot so tisti iz Campbelltowna, s pikico dima, ampak tudi s tisto lepo sladkobo.

Sanjate morda o svoji destilarni?

Sanjam o tem, da bi se vrnil v domače kraje in odprl destilarno. Vse je odvisno od tega, kakšna bo prihodnost. Predvsem od tega, kaj bo rekla Italija. Če bo Italija malo pomagala, bi se lahko o tem resno govorilo. Bomo videli, zaenkrat imam gotovo še nekaj let, da se še kaj naučim na Škotskem.

Celoten intervju lahko preberete v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku