»Renamo so bili okrutni mesarji, ki so do smrti razkosavali ljudi«

»Kdor je sodeloval z Renamo, ne zasluži mojega spoštovanja.« Adriano Cattaneo danes upokojeni zdravnik iz Vicenze (od leta 1994 do 2014 je bil zaposlen v tržaški pediatrični bolnišnici Burlo) je med letoma 1978 in 1985 deloval kot prostovoljec v Mozambiku, ravno ko je tam razsajala državljanska vojna. »Kot zdravnik, pravzaprav kot kirurg, sem s svojimi očmi spoznal posledice okrutnih masakrov Renama. Gverilci niso le morili ljudi, za katere so menili, da so podporniki mozambiške vlade. Posiljevali so ženske, nasprotnike razkosavali do smrti, jim trgali ušesa, nosove, jezike, spolne organe in prste, da so izkrvaveli. Po svojih močeh smo jim skušali pomagati, vendar je bil povečini naš trud zaman,« je za Primorski dnevnik povedal zdravnik.

Bilo mu je 31 let, ko je odpotoval v Mozambik, kjer je v mestu Nompura na severu države prebil prvih 6 let. Z njim je prišla tudi žena in tam se je rodil njun prvi sin. Leta 1983 jih je italijansko veleposlaništvo evakuiralo v glavno mesto Maputo, saj so jih oblegali gverilci Renamo - kot v pasti, brez hrane in svobode so bili. V prestolnici, ki je bila povsem varna, se mu je rodila hči.

Da jih je bilo strah, ni skrival, saj so bili gverilci norci. Zdravstveno osebje je bilo sicer stalno v bolnišnici, ob premikih pa so jih spremljale vladne čete. »Čeprav smo bili zanje sovražniki, nas niso nikoli napadli. Ko bi se nas samo dotaknili, bi bil to mednarodni škandal in tega so se dobro zavedali. Zdravniki kooperanti so prihajali iz Švedske, Nemčije, Vietnama, Norveške, ZDA, Kanade, samo da bi lahko pomagali v vojnih okoliščinah. Leta 1978 jih je bilo kakih sto, je preštel. »Grilza osebno nisem spoznal. Zanj sem slišal, ko sem prišel v Trst, zato se mi je zdelo danes pomembno, da prispevam svoje pričevanje o tem, kdo so bili ti protirevolucionarji. Mesarji, ki se niso merili z mozambiško vojsko, pač pa so se lotevali ljudi, saj je bilo veliko lažje.«