Razmislek o slovenstvu z nejunaškim junakom

Slovenstvo med Slovenci v Italiji marsikdaj še vedno velja za svetinjo, drznejši pristopi do teme zato niso vedno dobrodošli ali vsaj niso ravno najbolj enostavni. Kar pa je v našem prostoru morda »prepogumno«, v Ljubljani vsekakor velja za nazadnjaško ali konzervativno, češ da je nacionalno vprašanje bilo enkrat za vselej rešeno leta 1991 z osamosvojitvijo Slovenije. Tako je prepričan Primož Sturman, ki je v svojem romanesknem prvencu Enajst mesecev žitne kave hotel vseeno obširneje ugrizniti v to kislo jabolko.

Več o delu, ki je pred nedavnim izšlo pri mariborski založbi Litera, je v petek popoldne povedal na predstavitvi knjige v Tržaškem knjižnem središču. Z avtorjem se je pogovarjal urednik knjige Aljaž Krivec. Tržaški pisatelj se v delu, spremno besedo katerega je prispevala literarna zgodovinarka Vilma Purič, posveča vprašanju stika med slovensko in italijansko nacionalno kulturo. Pozabimo pa lahko na literarne junake, kakršnih smo vajeni pri slovenskih pisateljih v Italiji. Profesorja Lorenza Taccardija, ki poučuje literarne predmete na italijanskem liceju v Trstu in se kasneje preseli na slovenski Kras, bi težko opisali kot posebno pogumnega ali družbeno angažiranega človeka. Prej obratno: protagonist živi dokaj odmaknjeno in otopelo eksistenco, niti v odnosu do svoje partnerke Anne Calligaris ne kaže posebnega navdušenja, njegov vsakdan poteka kar rutinsko in enolično.

Težko pa bi ga definirali za narodnega odpadnika. Lorenzo se res odloči, da se bo po izobraževanju na šolah s slovenskim učnim jezikom vpisal na italijansko višjo srednjo šolo, tega pa ne stori iz preračunljivosti ali oportunizma, je razložil avtor. Noče namreč zatajiti svojih slovenskih korenin, zdi se mu le »prava odločitev«, ker živi v mestu in so njegovi prijatelji večinoma Italijani.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.