Prosek že spet rešuje prosecco

Na Proseku, kar je znano, nihče nima ferrarija. A sam Prosek je ferrari. Škoda le, da se tega nihče ne zaveda. Niti sama vas, niti Občina Trst, pod katero Prosek spada, niti Dežela Furlanija - Julijska krajina, pod katero spadata tako občina kot vas, in niti sama slovenska manjšina v Italiji, ki ji zaščitni zakon daje pravico, da pove svoje o stvareh, ki zadevajo ozemlje, na katerem živi.

Ta o Proseku, neizkoriščenem ferrariju, je prispodoba, ki jo je bil ponudil enolog Marco Rabino, direktor vinarskega podjetja Ca’ Bolani pri Červinjanu, 20. marca 2012 po srečanju na sedežu zahodnokraškega rajonskega sveta, na katerem so vinarji, vinogradniki in upravitelji iz Veneta in FJK predstavili obračun prvih dveh let obstoja zaščitne vinske znamke Prosecco DOC in nakazali njegove razvojne možnosti. Podatki so bili že takrat izjemni, gospodarsko evforični, a enosmerni. Leto prej je bilo ustekleničenih nekaj nad 180 milijonov steklenic rumene penine, Prosecco DOC je ustvaril za milijardo evrov prometa. Ki pa se je stekel izključno v žepe vinarjev iz Veneta in drugih krajev Furlanije - Julijske krajine. Do Krasa in njegovih vinogradnikov ni segel.

Dobrih devet, skoraj deset let po tistem srečanju je postal Prosek spet aktualen. V torek se je vanj obregnil predsednik Veneta Luca Zaia. Izkoristil ga je, vas in njeno ime, da bi dokazal njun zgodovinski primat nad vinskim soimenjakom s strešico prošekom, s katerim skuša Hrvaška te mesece evropsko spodbiti ekskluzivnost zaščitne znamke Prosecco. Ime Prosek je bilo napisano na uradnih zemljevidih že od leta 1300. To dokazuje, da gre za isti toponim, po katerem je bilo leta 2009 poimenovano zaščiteno vino prosecco. Zatorej nihče drug ne sme uporabiti tega imena, je pogruntal predsednik Veneta.

Res neverjetno je, kako Zaia in drugi tam v Venetu »izkoriščajo« ime kraške vasi na Tržaškem, ko jim to služi v gospodarske namene in v bran njihovih ogromnih ekonomskih interesov. Tokrat, ob nevarnosti imenovani prošek, se je – v zadnjem ducatu let – zgodilo že četrtič.

Prvič je bilo ob nastanku zaščitne vinske znamke Prosecco DOC. Vinski podjetniki iz Veneta so hoteli zaščititi svojo penino prosecco, da bi se znebili vse večje konkurence drugih proizvajalcev tovrstnega vina v Italiji in po Evropi. Takratni kmetijski minister Luca Zaia je zelo premeteno razširil ozemlje, na katerem naj bi pridelovali zaščiteno penino, na Furlanijo - Julijsko krajino, vključno s Pokrajino Trst, da bi bil v tem območju zaobjet tudi Prosek, kar naj bi bilo odločilno za dosego zaščitne znamke. Prosek je bil dotlej znan po zgodovinski proizvodnji prosekarja, penine »a la prosecco« ni nihče prideloval, a to Zaio ni zanimalo. Važno je bilo le ime vasi, vse drugo je bilo postranskega pomena, kot se je pozneje izkazalo. Po podpisu žalostno znanega protokola je bila leta 2009 ustanovljena zaščitna vinska znamka Prosecco DOC.

Protokol je predvideval nekatere ugodnosti za kraške vinogradnike. Razen še nepopolne ureditve Doma prosekarja na Proseku in tako imenovanega masterplana (ki pa ostaja neuresničen na papirju ...) ni ostalo od njega nič. Odgovornost za ta fiasko si delijo po vrsti: 1. italijansko kmetijsko ministrstvo, ki se je že z Zaievim naslednikom Mauriziom Martino požvižgalo na protokol; 2. Dežela Veneto, ki je po podpisu protokola mrknila, kot da se je Prosek ne tiče, vse do torka, ko je postal za Zaio spet aktualen v njegovi protihrvaški vinski vojni; 3. Dežela Furlanija - Julijska krajina, ki ni znala izkoristiti potenciala zaščitne vinske znamke za razvoj vinogradništva na kraškem območju in je vztrajala (ter še vztraja) s samomorilskimi omejitvenimi krajinskimi ukrepi; 4. Občina Trst, ki se je popolnoma pobrisala na vas na Krasu, katere ime je po svetu tisočkrat bolj znano kot Barcolana in je v prvih sedmih mesecih letos ustvarilo – samo kar se izvoza vina tiče – sedemkrat večji promet kot jesenski jadralni praznik; 5. Tržaška trgovinska zbornica, ki ni znala postati – z ustanovitvijo posebnega sklada, ki naj bi ga vsakoletno oplojevali koristniki imena Prosecco – katalizator prizadevanj za poživitev vinogradniških in drugih gospodarskih in turističnih dejavnosti na Krasu; 6. Slovenska manjšinska skupnost v Italiji s svojimi krovnimi in stanovskimi organizacijami, društvi in političnimi predstavniki, ki jim je v ključnem trenutku umanjkala vizija v prihodnost in niso znali presoditi, kakšen ogromen gospodarski naboj vsebuje ime Prosek.

In vendar, priložnosti, da bi se tudi po klavrnem propadu protokola dalo z imenom Prosek ali prosecco kaj postoriti v korist kraškemu vinogradništvu, je bilo kar nekaj. V zadnjih dveh letih se jih je nabralo kar tri.

Pred dvema letoma, julija 2016, je bilo 29 občin z območja Conegliano - Valdobbiadene vpisanih na seznam svetovne dediščine Unesco z imenom Griči prosecca. Ime kraške vasi je bilo spet izkoriščeno zastonj, Dežela Veneto predsednika Zaie je za vpis »plačala« 700 tisoč evrov.

Lani poleti se je zaščiteni penini prosecco pridružila rožnata varianta prosecco rosè. V Venetu so si jo izmislili, da bi lahko prodali nakopičene zaloge rumene penine. Zato jim je bila potrebna sprememba specifikacije znamke Prosecco Doc, da bi lahko med zaščiteno vino vključili tudi rosè različico. Sredi julija so Društvo vinogradnikov s Krasa, Kmečke zveze in Društvo Prosekar vložili ugovor proti spremembi specifikacije, ki so ga nato umaknili. Tako so v Venetu v predvidenem roku (oktobra) lahko začeli s prodajo penine prosecco rosè, ki jim je navrgla nekaj dodatnih sto milijonov evrov.

Ob umiku ugovora Društva vinogradnikov s Krasa, Kmečke zveze in Društva Prosekar so pri Konzorciju Prosecco Doc zagotovili vinogradnikom s Krasa vključitev prosekarja med zaščitena vina v okviru specifikacije Prosecco Doc. Društvo vinogradnikov s Krasa temu nasprotuje, ker meni, da bi moral prosekar spadati v okvir kraških vin, saj je sad kraškega ozemlja. Ko bi prešel pod okrilje mogočnega konzorcija iz Veneta, bi si slednji »prilastili« tudi Kras, je bojazen tega društva. Društvo Prosekar po drugi strani ugotavlja, da je mogoče vino prosekar zaščititi le v okviru specifikacije obstoječe zaščitne znamke Prosecco Doc. Evropske norme naj bi druge poti ne dovoljevale.

Zagotovitev za vključitev prosekarja v okvir specifikacije Prosecco Doc je bila dana avgusta lani. Odtlej je minilo že 14 mesecev. Direktor Konzorcija Prosecco Doc Luca Giavi je pred nekaj tedni izjavil, da je postopek v teku, da so za spremembo specifikacije, ki naj bi omogočila vključitev prosekarja med zaščitena vina, pač potrebna ustrezna dovoljenja pristojne komisije na italijanskem kmetijskem ministrstvu in obeh dežel, Veneta in Furlanije - Julijske krajine.

Ampak: tudi za spremembo specifikacije, ki je omogočila vključitev prosecco rosè med zaščitena vina, so bila potrebna vsa ta dovoljenja in potrdila. Takrat je birokratska pot hitro stekla. Bolj kot stekla, zdirkala je. Začela se je novembra 2019, 15. julija 2020 je bil predlog objavljen v Uradnem listu. V osmih mesecih in pol je bilo vse urejeno. Prosekar pa – po 14 mesecih – še čaka. Očitno za Konzorcij Prosecco Doc nima enakega pomena kot prosecco rosè. To je dejstvo, nad katerim bi se morali na Tržaškem zamisliti ...

Letos se je znašla zaščitna znamka Prosecco Doc pod novim udarom, tokrat evropskih razsežnosti. V vinski vojni s hrvaškim prošekom si je predsednik Veneta Zaia za obrambo »svoje« penine prosecco nadel ščit, imenovan Prosek. Ime kraške vasi je bilo spet uporabljeno za zaščito milijardnih interesov pridelovalcev vina iz Veneta (in deloma tudi iz Furlanije - Julijske krajine).

Bo vas, ki že dvanajst let s svojim imenom zagotavlja in »ščiti« milijardne vinske posle, tokrat vendarle kaj iztržila zase in za vse tukajšnje kraške vinogradnike? Se bodo Dežela Furlanija - Julijska krajina z Zaievim predsedniškim in strankarskim kolegom Massimilianom Fedrigo, Občina Trst z njunim koalicijskim županskim partnerjem Robertom Dipiazzo, Trgovinska zbornica Julijske krajine z v nedogled potrjenim predsednikom Antoniom Paolettijem in celotna slovenska manjšinska skupnost s svojimi političnimi predstavniki, krovnimi in stanovskimi organizacijami in društvi vendarle angažirali, da bi Prosek – nezavedni zamejski vinski ferrari – končno dobil to, kar mu po imenu, vrednem milijardnih poslov, tudi pritiče? Če se tudi tokrat ne bo nič spremenilo in bo ostalo – tako kot zadnjih dvanajst let – vse po starem, ne bo preostalo drugega, kot premetenemu lisjaku iz Veneta Luci Zaii posvetiti lepo slovensko pesem. Tisto o Micki Kovačevi, ustrezno prirejeni seveda:

»Zaia ligaševa

pila, nič plačala,

pil bi ga vsak fantič,

plačal pa nič.«