Prosecco se je jezikovno vrnil domov

V sklopu 16. vsedržavnega kongresa Društva za zgodovino italijanskega jezika (Asli) je za mikrofone univerzitetnih predavalnic v Narodnem domu stopila tudi Martina Ožbot, profesorica na oddelku za romanske jezike Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Znanstvenikom, ki so v preteklih dneh v Trstu debatirali o jezikovnih stikih in vplivih migracij ter teritorialnih bližin na jezike, je spregovorila o italianizmih v slovenščini.

»Jeziki niso nikoli čisti, vedno so v stiku, enkrat z enim, enkrat z drugim,« je dejala v pogovoru za Primorski dnevnik. Med slovenščino in italijanščino so jezikovne stike okrepili teritorialni. »Tukaj gre za res stoletni, pravzaprav tisočletni stik,« je spomnila, saj beležimo kontakte med prostoroma že od 6. stoletja dalje, ko so se Slovani naselili na tem območju. Iz obdobja pred 10. stoletjem izhajajo romanizmi, kakršna je »češnja« (iz cerassus), ki niso še italianizmi, ker italijanščine takrat ni še bilo.

Posvojena šagra in magari

Od takrat vplivata slovenščina in italijanščina ena na drugo. »Slovenščina na italijanščino verjetno manj, ker je bil na tem koncu dominanten jezik romanski,« je pristavila Ožbot. »Italijanščina je močen jezik, v evropskem in v svetovnem merilu,« je poudarila in spomnila, da vpliva italijanščina tudi na jezike, s katerimi ni v geografskem stiku. Iz italijanščine smo Slovenci posvojili vse besedne vrste, od samostalnikov, »ki se najlažje prenašajo a tudi najlažje izginejo«, do glagolov in pridevnikov. Eden od najslavnejših primerov je nedvomno magari, ki je leksikaliziran tudi v SSKJ-ju, je dejala Ožbot. Drug primer, pomemben predvsem na Primorskem, je šagra, ki izhaja sicer verjetno iz beneškega narečja. »Ta doprinos je skratka res ogromen, da ne govorimo o jeziku kulinarike,« je pristavila in omenila tudi vpliv italijanščine na glasbeno terminologijo.

Pojmi so se tudi vrnili nazaj

»Številni jeziki so vplivali na slovenski jezik in še vedno vplivajo. Danes največ angleščina,« je poudarila. Zgodovinsko pa je bila verjetno najbolj relevantna nemščina. »Falirati« je zanimiv primer, saj je italijansko osnovo prisvojila nemščina, nato pa se je prenesla še v slovenščino. Preko italijanščine pa je slovenski jezik prevzel tudi mnogo francozizmov.

Zelo so zanimivi tudi primeri poslovenjenih zastaranih italijanskih besed. Pomaranča izhaja po vsej verjetnosti iz staro-italijanskega pomeranzo, stare besede za pomarančo, ki se je že zdavnaj ne uporablja več. Slovenski romar pa izhaja iz italijanske besede romero, se pravi nekdo, ki gre v Rim z verskim namenom. Najbolj tipičen cilj romarjev je namreč Rim.

»Zanimivo je, da se je preko italijanščine vsaj ena beseda vrnila tudi nazaj v slovenščino,« je pogovor zaključila Ožbot. To je beseda prosecco. »Danes se v slovenščini uporablja besedo prosecco v italijanščini za peneče vino,« je dejala. To pa je italijanska beseda slovenskega izvora, saj izhaja iz naših imen Prosek in prosekar.