»Priznati bi morali, da je bila Italija na zgrešeni strani«

Včeraj se je Trst spominjal osemdesetletnice prve rasne deportacije iz Trsta proti Auschwitzu. V sklopu niza 1943-2023 so v Rižarni odprli razstavo o prvem vlaku, ki je 7. decembra 1943 odpeljali proti Poljski. Častna gostja odprtja je bila Tatiana Bucci, ena izmed zadnjih še živečih italijanskih deportirank v Auschwitz. Več let se z italijanskimi dijaki in s svojo sestro Andro podaja na potovanja spomina v nekdanji lager. Njen včerajšnji govor, med katerim je ostro in utemeljeno napadla italijansko kolektivno naracijo o so-odgovornosti za holokavst, je udeležence znatno bolj presunil kot razstava in besede organizatorjev. »Odgovornih ni več, njihovi somišljeniki pa so še med nami,« je dejala o postfašistih. Italija bi za zgled morala vzeti Nemčijo, »saj so oni obračunali s preteklostjo«. Z Nemčijo se ji je uspelo spraviti, z italijo še ne. »Uspe mi razlikovati med Nemci in nacisti. Rada bi, da bi mi to uspelo tudi z Italijani. Rada bi, da bi se opravičili, ko bo kdo od nas (deportirancev, op.a.) še živ.«

V svojem govoru ste izpostavili razlike med Nemčijo in Italijo v odnosu do zločincev in željo po obravnavi italijanskih odgovornosti in zgodovine. Kaj lahko in kaj bi morala Italija storiti danes?

Zadostovalo bi, da bi Italija priznala, da je bila na zgrešeni strani. Kot je dejal Matteo (Perissinotto, eden od kustosov razstave, op.a.), bi nacisti brez fašistov mnogih Judov ne mogli deportirati. Brez fašistov in kolaboracionistov. Priznati bi torej morali, da je bila Italija na zgrešeni strani. V tem ni nobene sramote, sploh ne, ta korak pa bi bil zelo pomemben. Dosti drugega ne bi bilo treba reči. In vsi bi to razumeli.

Ampak mislite, da je to možno skoraj 80 let po koncu druge svetovne vojne? Mar nam ne preti nevarnost, da bi mnogi odgovorili rekoč, da je itak preteklo toliko časa?

Ne vem. Vsekakor je to tudi politično vprašanje, kot je verjetno tudi prav. Ampak tudi zdajšnja italijanska vlada bi lahko storila ta korak. Konec koncev so fašisti, za nekatere postfašisti, ampak nimajo korajže. Ampak kaj je sploh postfašist? Vedno fašist je. In oni lahko priznajo, da je bila Italija na zgrešeni strani, saj sami niso bili storilci. Takrat se niso še rodili.

Vseeno ni potrebno veliko napora za takšno samokritiko. To bi morali storiti tudi iz spoštovanja do nas, ki smo preživeli deportacijo. Otrok, ki smo preživeli, je itak bilo zelo malo. Otrok pod desetim letom starosti je bilo v Birkenauu skupno 200.000. Preživela nas je petdeseterica. Res sem med redkimi srečnimi, ki so lahko še tukaj in povedo svojo zgodbo.

Celoten intervju v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.