Prihodnost turizma je odvisna od precepljenosti globalne populacije

Edi Kraus, vsestranski poslovnež, je pred tedni zapustil mesto prvega človeka slovenske podružnice tovarne Aquafil oziroma nekadnjega Julona, ki že leta gradi most med biokemijo in krožnim gospodarstvom. Slovensko kemično ikono, ki proizvaja surovine za tekstilno industrijo, je donosno vodil celih 25 let. Do uradne upokojitve Krausu sicer manjkajo še tri leta, a dolgoletni generalni direktor, ki je vodil eno najpomembnejših privatizacij v industriji v Sloveniji, je ocenil, da je napočil čas, da krmilo prevzamejo mlajše generacije s svežimi idejami. Čeprav se je Kraus umaknil z vodstvena položaja, pa namerava še naprej voditi projekt Effective, s katerim želi Aquafil postati še bolj trajnosten.

S podjetnikom, ki velja za umirjenega in preudarnega človeka z občutkom za poslovne odločitve, smo ob tej priložnosti poklepetali o recikliranju plastike, krožnem gospodarstvu, turizmu, stanju duha v zamejskem gospodarstvu, pa tudi o tržaški politiki in razvojni strategiji Starega pristanišča.

Po četrt stoletja dolgi karieri v Aquafilu ste se odločili za umik z vodstvenega položaja. Kaj je botrovalo tej odločitvi?

Zapustil sem vodstveno funkcijo, ker menim, da je treba besedo predati mladim. Nisem se pa povsem umaknil iz podjetja. Še naprej bom vodil projekt Effective. Gre za ambiciozen projekt, katerega končni cilj je uporabljati odpadke, ki nastajajo pri predelavi sladkorja. Mi želimo proizvajati trajnostna vlakna in plastiko iz naravnih materialov. S tem ne bomo škodili okolju. Pri projektu sodeluje kar 12 podjetij iz cele Evrope.

Kako bi opisali 25 let dolgo kariero v tako inovativnem podjetju?

Vsa ta leta so bila zame izjemna. Nepozabna. To sem ob slovesu iz podjetja povedal tudi sodelavcem. Služba v Aquafilu je močno zaznamovala moje življenje. Tudi zato, ker prihajam iz družine, ki je delovala v turizmu in trgovini. Se pravi v sektorjih storitvenega značaja. Ko sem začel delati v Aquafilu, sem se podal v industrijsko panogo, v kateri je pristop popolnoma drugačen. V industriji se namreč vse gleda na dolgi rok, v trgovini in turizmu pa so roki krajši. V industriji je treba začeti z vizijo, sledi investicija, nato je treba poiskati trg. Poslovnež potrebuje celo pet let, da oceni, ali se je naložba obrestovala ali ne. Na ta način dela se je treba še posebej pripraviti. V Trstu denimo, ki je vedno živel od terciarnega sektorja, te industrijske mentalitete ni.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.