Presegel je meje svojega časa

Izjemen umetnik, čigar veličine njegovi sodobniki niso doumeli: Avgust Černigoj, v Trstu rojeni slikar, grafik, oblikovalec, ki je svojo ustvarjalno pot sklenil v Sežani. Ob 125-letnici njegovega rojstva so se ga s prisrčno slovesnostjo spomnili v Kobilarni Lipica, kjer hranijo obsežen opus njegovih del. Približno 400 jih je na ogled v Galeriji Avgust Černigoj, ki od leta 1987 s primerno postavitvijo ponuja vpogled v razvejano dejavnost inovativnega likovnega ustvarjalca. Med drugim je za osnutek galerije poskrbel sam Černigoj. Umetnika, kot je bilo rečeno na pogovornem večeru na dvorišču Velbanca, tedanja uradna slovenska kritika ni sprejela, nasprotno: predstavljal oziroma utemeljeval je avantgardne poglede v nasprotju s prevladujočim slovenskim ekspresionizmom in teorijami uveljavljenih likovnih kritikov, v prvi vrsti Izidorja Cankarja. Dandanes Avgustu Černigoju pripisujejo pomen, ki mu gre kot ustanovitelju konstruktivizma na Slovenskem in enemu najvidnejših predstavnikov zgodovinske avantgarde v slovenski likovni umetnosti.

Kobilarna Lipica se je svojega nekdanjega uglednega gosta želela spomniti prav na njegov rojstni dan, 24. avgust. Avgust Černigoj se je na ta dan leta 1898 rodil v Trstu, zadnja leta je preživel v Lipici, umrl pa je 17. novembra 1985 v Sežani. Lipiški kobilarni je zapustil okrog 1400 del, od katerih jih je - kot rečeno - približno 400 iz raznih umetnikovih ustvarjalnih obdobij na ogled v galeriji.

O Černigoju, predvsem umetniku, vendar tudi človeku, so se na četrtkovi prireditvi pogovarjali umetnik Franko Vecchiet, nekdanji Černigojev učenec, Peter Krečič, umetnosti kritik, ki je veliko pozornost namenil prav tržaškemu »inovativnemu in duhovitemu ustvarjalcu« ter Davor Kemel, kustos Goriškega muzeja, ki je vodil pogovor. Ravno Goriški muzej ima strokovno pokroviteljstvo nad Galerijo Avgusta Černigoja.

Pred pogovorom so prikazali 12-minutni film, ki ga je leta 1968 posnel tržaški filmar Aljoša Žerjal, ki se zaradi bolezni ni mogel udeležiti srečanja. V filmu je prikazan Černigojev delovni proces v njegovem tedanjem tržaškem ateljeju, do izraza pa prideta tudi umetnikova igrivost in ironija, saj se film zaključuje s Černigojevim trganjem pravkar ustvarjenega dela. Kot je opozoril Krečič, je bila duhovitost ena najbolj izrazitih Černigojevih značajskih potez, ki mu v tedanjem, resnobnem slovenskem umetniškem svetu prav gotovo ni prinesla simpatij. Še manj njegova ironija in jezična odrezavost, zaradi katere se je marsikomu zameril. Žerjalov film je eden od dveh, ki so ga filmski ustvarjalci namenil Černigoju, kasnejšega je posnel Štrukelj, v katerem, tako Vecchiet, prihaja do izraza drugačen odnos do opusa tržaškega umetnika: vsaka generacija različno ocenjuje umetniška dela in njihov naboj.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.