Poslednje slovo od škofa Ravignanija

Upokojeni tržaški škof Evgen Ravignani, ki je umrl preteklega 7. maja v starosti 88 let, od danes počiva v grobnici v stolnici sv. Justa ob predhodnikoma Antonu Santinu in Lovrencu Bellomiju, ki sta mu bila vzor škofovanja. Pogrebna maša, ki jo je vodi tržaški škof, nadškof Giampaolo Crepaldi ob somaševanju škofov iz Gorice, Vidma in Vittoria Veneta ter upokojenega škofa iz Pordenona in tržaških duhovnikov, je potekala sicer javno, a ob omejeni udeležbi zaradi varnostnih določil za zajezitev pandemije koronavirusa. Vsekakor so bili prisotni najvišji predstavniki deželnih ter krajevnih oblasti in uprav, župan Vittoria Veneta Antonio Miatto, predstavniki drugih krščanskih veroizpovedi v Trstu ter verniki italijanske in slovenske narodnosti, medtem ko je Republiko Slovenijo zastopal generalni konzul Vojko Volk. Slovenščina je odmevala pri branju enega od beril, evangelija in ene od prošenj v okviru maše, pri kateri je med homilijo nadškof Crepaldi med drugim poudaril, kako je bil Jezus kot dobri pastir »referenčna točka, ki je navdihnil in dal obliko« škofovskemu poslanstvu Ravignanija tako v škofiji Vittorio Veneto kot tudi v tržaški škofiji.

Nadškof Crepaldi je pri tem citiral več odlomkov iz duhovne oporoke pokojnega predhodnika, v kateri je Ravignani izrazil vso svojo ljubezen do obeh Cerkva, v katerih je služboval: kar se tiče tržaške Cerkve, je med drugim zapisal, da »sem ljubil in še ljubim to Cerkev, v kateri živijo italijanski in slovenski bratje, ki skupaj, v spoštovanju do razlik v jeziku in kulturi, pričajo o edinosti v zvestobi Kristusu in evangeliju. Vsem sem z isto ljubeznijo želel biti oče in pastir.« S Cerkvijo pa je pokojnik ljubil tudi »mesto Trst, ob njegovi težki zgodovini, ob bogastvu njegovih kultur, ki se tu srečujejo, ob kompleksnosti njegovih problemov. Izraz moje ljubezni je bila tudi spodbuda – ki jo želim ponoviti – glejmo, ne na to, kar vodi k nezaupanju in potrtosti, ampak na to, kar vodi k zavzetemu sodelovanju, da se uresničijo pravične želje mesta, ki želi rasti, s sodelovanjem vseh, v pravičnosti, v solidarnosti in v miru.«

Pred koncem maše je prisotne nagovoril tudi škof Vittoria Veneta Corrado Pizziolo. V tej škofiji je pokojni Ravignani služboval od leta 1983 do 1997, po besedah Pizziola pa je njegovo delo zasejalo seme, ki še danes daje sadove.