Porušeni zidki in terase hočejo boljšo prihodnost

Narava si v bregu pod Prosekom in Kontovelom prilašča, kar so ji skušali naši predniki s požrtvovalnim delom in trudom iztrgati. Vse bolj objema paštne (terasaste strukture s trtami), zapuščene vinograde, suhi zidki se rušijo, kamni padajo na steze, pot do vinogradov in zemljišč je zelo naporna. Vsak močnejši naliv s sabo prinese neljubo presenečenje. Konec septembra je silovito neurje na Kontovelski rebri in na začetku ceste, ki pelje od kontovelske Mlake proti bregom v Skdjancu, povzročilo manjša usada, le zadnja dva na dolgem spisku. Posebne utehe nimajo niti v proseškem bregu, kjer se spopadajo z enakimi težavami. Celo območje je hidrogeološko nestabilno, tako kot Furlanska cesta, ki si je na področju usadov prislužila že pravi žalosten rekord.

Ne gre za novo zgodbo, o njej smo na straneh Primorskega dnevnika poročali že večkrat. Obnova proseškega oziroma kontovelskega brega je aktualna že najmanj petnajst let. Ta spada med cilje znanega dogovora Prosecco doc, za katerega se Kmečka zveza trudi, da bi ga obnovili. Maja so se zaključila dela na skoraj poldrugi kilometer dolgi cesti, ki se vije od samostana sv. Ciprijana preko Brajd navzdol v proseški breg in nato dalje nad Grljanom še do Križa. V kratkem naj bi stekla še dela pod Kontovelom, kjer bodo uredili nekakšen obroč med dvema poljskima nepovezanima cestama, da bi se lažje doseglo in obdelovalo zapuščena zemljišča. »Večino paštnov so ljudje opustili, ker so v bistvu nedosegljiva. Misliti, da bomo to območje obdelovali kot v starih časih je danes nepojmljivo,« je jasen tajnik Kmečke zveze Erik Masten. Nekoč so grozdje nalagali v brente, visoke lesene posode in z njimi na hrbtih sopihali vse do Proseka in Kontovela. »Cesti v proseškem oziroma kontovelskem bregu sta strateškega pomena, z njima pa ni konec vseh težav. Te površine lahko danes spet zaživijo, če jih opremimo s sodobno tehnologijo. Ni treba, da si izmišljujemo nič novega,« je razložil. Dovolj je zanj pogledati do ozkega pasu Cinque Terre na severozahodni obali Ligurije, kjer so od 80. let prejšnjega stoletja vinogradnikom na strmih pobočjih v oporo posebni vlakci, ki potujejo na ozkih tračnicah (ital. cremagliera) in lahko sežejo tudi do vinogradov, do katerih bi drugače lahko prišli le peš.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.