»Pomoč logopeda potrebuje vedno več otrok«

Med petnajstimi študentkami prve generacije študijskega programa za logopedijo na tržaški univerzi, ki so v petek v zborni dvorani na glavnem sedežu univerze prejele diplomsko listino, je tudi 23-letna Maria Milanese iz Štandreža, ki se je šolala na Klasičnem liceju Primoža Trubarja v Gorici.

Kje ste izvedeli za obstoj študijskega programa za logopedijo?

V Primorskem dnevniku! (smeh) Takrat sem odkrila, da bo eno mesto rezervirano za študenta, ki poleg italijanščine obvlada še slovenščino. Odločila sem se, da poskusim. Vstopni test je bil zahteven, odgovarjali smo na vprašanja iz logike, kemije, biologije, matematike, fizike in splošne kulture. Kandidatov je bilo veliko, mislim, da kakih dvesto. Za slovensko mesto nisem bila sama, bile so tudi druge kandidatke.

Sodeč po prvi generaciji diplomantk se za študij logopedije odločajo predvsem dekleta.

Pretežno, ja. V prvem letniku smo imele enega kolega, ki pa je potem študij opustil in ostale smo same punce.

Kako poteka triletni dodiplomski študij logopedije na medicinski fakulteti?

V prvem letniku je pristop bolj splošen, študiraš anatomijo, fiziologijo in razvoj otroka od rojstva do pubertete. Z bolj specifičnimi temami, kot so patologije, začneš v drugem letniku, ko napoči tudi čas za prakso z otroki in odraslimi, tako na nevrološki kot na otorinolaringološki ravni.

Kateri trenutki iz časa študija so se vam najbolj vtisnili v spomin?

Zagotovo praksa: to, česar se učiš v teoriji, začenja takrat dobivati večji smisel. Študijsko prakso smo opravljali v Vidmu, Trstu in Gorici. V Pasian di Pratu sem bila na praksi pri združenju La Nostra Famiglia, ki se posveča rehabilitaciji, urile pa smo se tudi pri specifičnih službah javnega zdravstva, kot je Slovenska socio-psihopedagoška služba v Trstu, kjer sem se z Dunjo Sancin prvič »od blizu« soočila z logopedijo. Praksa v Trstu pa je potekala tudi na katinarski in na glavni tržaški bolnišnici.

Je v šolah veliko otrok, ki potrebujejo pomoč logopeda?

Da, veliko. Vedno več. Najbolj pogoste so govorne jezikovne motnje, potem so tu še disleksija, disgrafija, diskalkulija in motnje avtističnega spektra.

Celotni intervju v nedeljskem Primorskem dnevniku.