Globoko vernemu človeku so se včeraj zvečer najprej poklonili z mašo zadušnico. »Alojz Rebula je čutil, da so po drugi svetovni vojni diktature krojile usodo evropskega človeka. Zato se je opredelil za svobodo, demokracijo in človekove pravice. Beseda je bila njegovo orožje,« je v pridigi dejal goriški nadškof msgr. Carlo Maria Radaelli. V šempolajski cerkvi se je medtem gnetlo ljudi, ki so prišli, da bi počastili LojzetovO 100. obletnico rojstva.
»Šempolaj je bil Itaka, v katero se je Rebula vedno rad vračal,« je v uvodnem nagovoru dejal Igor Gabrovec, župan Občine Devin-Nabrežina. Spominski večer, ki sta ga priredila Slovenska prosveta in Svet slovenskih organizacij, režirala pa ga je Maja Lapornik, je namreč nosil naslov Enkrat še videl bi rad dim nad Itako rodno.
»Rebula je osebnost, ki je globoko zaznamovala Slovensko narodno skupnost v Italiji,« je povedal predsednik Slovenske prosvete Tomaž Simčič. Ravno prosveta in njen takratni predsednik Marij Maver sta po Rebulovi smrti leta 2018 dala pobudo za odkritje spominske plošče na pisateljevi rojstni hiši. Slednjo je v nedeljo odkrila Ivanka Rebula, ena od sester Alojza Rebule, blagoslovil pa jo je nabrežinski župnijski upravitelj Karel Bolčina. Prisotne je nagovorila tudi državna sekretarka na Ministrstvu za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar, ki je prepričana, da imamo ljudje, ki živimo na robovih, na stičiščih jezikov in kultur, več možnosti, da razumemo Evropo.
Na osrednji proslavi pred šempolajsko osnovno šolo, ki sta jo povezovala Marinka Počkaj in Andrej Pisani, so organizatorji slavnostni govor zaupali Borutu Pahorju, nekdanjemu predsedniku Republike Slovenije. Kot je povedal Pahor, je bil Alojz Rebula v času jugoslovanskega enopartijskega režima svetilnik slovenstva in demokracije. Proslavo so obogatili glasbeni in pevski nastopi ter pričevanja slovenskih literatov in Rebulovih dijakov, ki so podali svoje spomine na življenje in delo tega pisatelja.
Več v jutrišnjem (torkovem) Primorskem dnevniku