Pet mladih filmarjev o covidu, poeziji, legendah ... in o sebi

Mladi prostovoljci, ki opravljajo civilno službo pri Zvezi slovenskih kulturnih društev v Trstu, Gorici in Benečiji, so se v letošnji sezoni posebej izkazali. Lotili so se namreč vse prej kot enostavnega projekta Slo Map, zemljevidi mlade ustvarjalnosti, v sklopu katerega bodo priredili šest dogodkov na šestih deželnih lokacijah. Prvega je v nedeljo zvečer zaznamovala kinematografija: mladi zamejski filmski umetniki, nekateri tudi prostovoljci civilne službe, so v tržaškem kinu Ariston predstavili nekaj svojih filmskih izdelkov.

Večer je povezovala Dora Ciccone, prostovoljka civilne službe v Čedadu.

Srečko Kosovel je delo mladega goriškega filmarja Jana Devetaka, ki je v Milanu doštudiral filmsko montažo, tam je našel tudi službo kot montažer. Med drugimi montira glasbene in modne videospote. Kratkometražec je hommage pesniku s Krasa, ki je tudi Devetakov najljubši pesnik, posnel pa ga je s staro analogno kamero tipa Super8. Izhodišče zanj je poezija Ne, jaz nočem še umreti, ki jo v filmu bere goriški reper Undefined.

Mlade filmske ustvarjalce je pandemija koronavirusa po eni strani zavirala pri ustvarjanju, po drugi strani pa jim je omogočila odkrivanje novih krajev in razsežnosti. Filmi Amore Covid19 Jana Devetaka, Covid, Frammento di un confine Marca Trosta in Rasa Alexandra Faganela izhajajo ravno iz pandemične izkušnje, ki nas spremlja že več kot dve leti. Prvi pripoveduje o ljubezenski zgodbi: fant in dekle se znajdeta vsak na svoji strani meje, ki je aprila 2020 spet neusmiljeno ločila Gorico in Novo Gorico. »Amaterski filmi, ki jih snemam v našem okolju, me sproščajo. Ne maram, da mi pravijo, da sem režiser. To je moj konjiček,« je bil v pogovoru z Doro Ciccone jasen Devetak. Meja je navdihnila tudi Marca Trosta, ki je v izpovednem filmu predstavil številne utrinke življenja ob meji v pandemiji koronavirusa. Najbolj ekspresiven izmed filmov pa je bil prav gotovo Rasa; kot je med zaključnim pogovorom povedal Alexander Faganel, ima naš prostor veliko skritih talentov in krasnih krajev, ki jih je avtor v svojem delu s pridom izkoristil. Rasa tako pripoveduje o mladem fantu, ki med pandemijo išče svoj svet in se vanj zateka. Hkrati pa ga mučijo spomini in flashbacki, ki mu ne dajo miru.

Čisto svojo zvrst filma pa je v nedeljo predstavil mladi Benečan Pietro Cromaz, ki se je s filmom Vida poklonil rodnim Nadiškim dolinam. Vida je bila prelepa legendarna kraljica, ki je doline rešila pred Huni. Vanjo se je zaljubil sam Atila, ki jo je poskušal s silo poročiti in zavzeti njeno kraljestvo. V filmu je videti kraljico, ki se je s svojim ljudstvom zatekla v jamo Sveti Ivan u čelè (širše poznano kot Landarska jama), kaj kmalu pa je začelo primanjkovati hrane. Ko so Huni našli skrivališče, je prebrisana kraljica pred nje vrgla zadnjo vrečo žita in jim rekla, da imajo na zalogi toliko vreč hrane, kolikor je zrn žita pod njihovimi nogami. Atila se je tako premislil in sklenil, da nima smisla vztrajati z obleganjem ter za vedno zapustil Nadiške doline.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.