»Naše pesmi so močna sporočila.« Tako je muzikoterapevtka in zborovodkinja Loredana Boito uvedla včerajšnji koncert na dvorišču koronejskega zapora. Že drugo leto zapored je namreč vodila delavnico La voce oltre le mura (Glas onkraj zidu), med katero je ducat zapornikov dejansko ustvaril zbor tržaškega zapora.
Ko bi se dalo, bi peli zunaj ...
Koncert je uvedel direktor zapora Graziano Puija, ki se je zahvalil Fundaciji CRTrieste za finančno podporo delavnici. »To je naložba v panogo, ki večkrat ni dovolj vidna,« je dejal. Chiara Miccoli, zaporniška pedagoška delavka, je poudarila, da so prvotno nameravali prirediti koncert zunaj zapora. To pa »zaradi tragičnega dogodka 11. julija« (upora, po katerem je eden izmed zapornikov umrl zaradi prekomernega zaužitja drog) ni bilo mogoče. »Mi smo del mesta,« je spomnila in izrazila željo, da bi bil v prihodnje le kdaj možen koncert zapornikov nekje drugje. Poudarila je predvsem pomen tovrstnih projektov za družbeno rehabilitacijo zapornikov.
Pred koncertom je Boito predstavila izbor pesmi. »S temi skladbami lahko svobodno izražajo, kdo so,« je dejala. Koncert so zaporniki potem uvedli z Battistijevim Il mio canto libero. Nadaljevali so z Vascovo Vita spericolata, ki jo je uvedel zapornik srednjih let Giorgio. »Ko sem bil mlad, sem bil bolj razdivjan, sedaj pa sem se malo umiril,« je dejal z velikim nasmeškom. Nadaljevali so s Tozzijevo Gente di Mare, »ker pomeni morje za vse nas svobodo«. Giovanottijevo Le tasche piene di sassi sta dva zapornika ganjeno posvetila soprogama. »Sedaj se bomo vsi jokali,« je dejal tretji zapornik. »Kaj, se moramo jokati?« je skoraj resno vprašal četrti. In prav v tem trenutku se je ducat poslušalcev spomnil, da živijo v tistem betonskem otoku sredi mesta v Ulici Coroneo tudi le ljudje. Ljudje, ki so kdaj kaj zagrešili, ampak vseeno ljudje. Za tiste, ki pa so hoteli pozabiti, da se nahajamo v zaporu, je plavolasa paznica z brzostrelko zakorakala po obzidju.
Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.