»Odnos do manjšin je merilo za demokracijo neke države«

Na današnji dan pred 50 leti se je v Trstu na Pomorski postaji začela mednarodna konferenca o manjšinah, prva tovrstna velika konferenca v Evropi po koncu druge svetovne vojne. Financirala jo je Dežela Furlanija - Julijske krajina, organizirala pa Pokrajina Trst. Takrat ji je predsedoval Michele Zanetti, ki je z veseljem sprejel prošnjo Primorskega dnevnika za intervju.

Pogovor je potekal v njegovi domačiji, ki si jo je uredil v Trnovci v devinsko-nabrežinski občini.

Kako se je porodila zamisel o konferenci?

V času, ko so potekale priprave na Osimski sporazum, sicer pa tudi že prej, je bilo vprašanje manjšin v naših krajih zelo pekoče. Sam sem bil vedno prepričan, da je vprašanje odnosa do manjšin merilo za demokracijo neke države. Postavili smo si torej cilj, da preučimo vprašanje odnosa do manjšin in pogledamo nanj iz nekoliko širše perspektive, da bi se lahko tudi slovenska narodna skupnost v naši deželi soočila z odnosom do drugih manjšin v Evropi.

Naravna izbira bi bila, da bi organizacijo take konference zaupali deželi, ker manjšina ni prisotna samo v Trstu. Kako to, da je izbira padla na tržaško pokrajino?

Da, spominjam se srečanja s takratnim predsednikom dežele, ki je bil Alfredo Berzanti, prvi predsednik dežele, ki mi je dejal: »Zagotovim vam finančna sredstva za konferenco, ampak organizirajte jo vi.«

Očitno ni bilo volje, da bi v kontekst vključili videmsko pokrajino ...

(Smeh) Ampak na konferenci smo o tem govorili, seveda v Trstu. In Specogna (takratni veljak Krščansko-demokratske stranke iz Beneške Slovenije, op. pis.) je imel do te pobude dokaj negativen odnos.

Če se prav spominjam, je bilo tudi nekaj težav pri vladi in celo na mednarodni ravni, na primer protest Francije.

Treba je vedeti, da je bila ta problematika v tistem času popolnoma nova, prej se evropske institucije niso ukvarjale z zaščito manjšin. V času med pripravljalno konferenco, ki je potekala leto prej, in samo konferenco, je francoski predsednik George Pompidou razpustil vse organizacije manjšin v Franciji: Bretoncev, Okcitancev, Baskov in drugih. Ko je izvedel za priprave na našo konferenco, je formalno protestiral pri italijanski vladi. Spominjam se, da sem obiskal zunanje ministrstvo v Rimu, ki ga je takrat vodil Aldo Moro, obrazložil sem naše namene in on me je pomiril, češ, nadaljujte s pripravami, ampak previdno. Za Alda Mora je bilo značilno, da je vsem svetoval previdnost.

To je bila prva konferenca v Evropi na to temo, vendar, če se prav spominjam, je nekaj časa prej potekalo srečanje o tej tematiki v Ohridu v takratni Jugoslaviji.

Da, povedal bom tudi, kaj je na konferenci manjkalo, ker je izostala vsa vzhodna Evropa in tudi Sovjetska zveza, ki bi imela veliko povedati o tej temi. Govorili nismo niti o Judih, ki bi seveda sodili na evropsko konferenco o manjšinah. V času med pripravljalno konferenco in konferenco samo, torej ob koncu leta 1973 in v prvi polovici leta 1974, smo našo konferenco predstavili v številnih evropskih prestolnicah.

Bili smo v Beogradu, v Bon nu, v Londonu, v Zürichu, v Parizu in na Dunaju, pred konferenco pa smo organizirali dve srečanji, eno v Gorici, ker se nam je zdelo prav, da v priprave vključimo goriško pokrajino, za drugo pa je poskrbel Dim če Belovski, ki ga je Jugoslavija določila kot političnega referenta za tržaško konferenco in me je povabil v Ohrid na srečanje, na katerem so se pred stavniki republik, ki so sestavljale takratno Jugoslavijo, pripravljali na tržaško konferenco. Sam sem predstavil našo pobudo in navezal potrebne stike. Spominjam se, da je Slovenijo zastopal Vladimir Klemenčič, Srbijo je zastopal Koča Jončić, ne spominjam pa se imena predstavnika Hrvaške. Vem, da je bil minister za kulturo, ki je kasneje postal minister v zvezni vladi.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.