Odkrili prevod Jadranskega iredentizma

»Hodil sem po mestu in odšel v Ulico Montecchi, oddati prevod Vivanteja.« Tako je v svojem dnevniku spomladi leta 1949 pisal še ne 25-letni pisatelj Alojz Rebula, ki je v Ljubljani pravkar doštudiral klasične jezike. Zapis je odkrila njegova hči Alenka. »Sprva sem mislil, da omenja le kak članek Angela Vivanteja. Ko so se omembe Vivanteja v dnevniku nadaljevale, pa sem razumel, da je to kaj večjega in v podlistku Primorskega dnevnika naposled odkril Rebulov prevod Jadranskega iredentizma,« je v ponedeljek zvečer v Peterlinovi dvorani razložil Igor Tuta, urednik knjižne izdaje Rebulovega prevoda, ki je pravkar izšla pri založbi Art.

Alojz Rebula, ki se je pred stotimi leti rodil v Šempolaju, nikoli ni omenjal dela, ki ga je opravil pred 75 leti. Po odkritju je Tuta, sicer Rebulov zet, besedilo iz podlistka pretipkal, spremno besedo je prispeval zgodovinar Štefan Čok, izdajo pa spremljata tudi eseja antifašista Lava Čermelja in zgodovinarja Salvatorja Žitka o Vivanteju in Slovencih. Žitko, ki je bil v ponedeljek prisoten na predstavitvi knjige, je že leta 2016 v Narodnem domu nastopil na znanstvenem posvetu ob 100-letnici Jadranskega iredentizma. Delo sodi med najpomembnejše zgodovinske študije o slovensko-italijanskih odnosih v severnojadranskem prostoru, v uvodniku pojasnjuje zgodovinar Čok, ki je v ponedeljek publiko nagovoril v videoposnetku. Delo, ki je v Firencah izšlo leta 1912, je takrat razhudilo italijanske nacionalistične kroge v Avstrijskem primorju, ki so zanikali zgodovinsko prisotnost Slovencev in Hrvatov na tem narodnostno mešanem območju in so se zavzemali za priključitev te avstro-ogrske pokrajine Italiji.

»Stric moje mame Tomo Šorli, član jugoslovanske delegacije v Parizu leta 1918, mi je pravil, da je izvod Vivanteja nesel na pogajanja na dvorec Versailles. Upal je, da bodo pri določanju novih meja Evrope upoštevali tudi vsebino knjige,« je razložil Tuta. Jadranski iredentizem pa je bil aktualen tudi po drugi svetovni vojni: antifašist in tigrovec Lavo Čermelj je Franceta Bevka, člana jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu leta 1946 prosil, naj s seboj vzame izvod knjige. Ravno v razburkana leta po drugi svetovni vojni, ko je Trstu vladala angloameriška vojaška uprava, je potrebno umestiti Rebulov prevod. Pisatelj je prevajal na vlaku, v kavarni Fabris, še najraje pa ponoči, ko je v svoji šempolajski hiši končno imel mir. Podlistek je izhajal v Primorskem dnevniku od 13. maja do 9. septembra 1949, z njim so želeli vplivati na javno mnenje pri sprejemanju odločitev o usodi Trsta. Mesto so pred 70 leti priključili Italiji, Vivantejevo delo in njegov slovenski prevod pa ostajata pomembna zgodovinska dokumenta.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.