Zemljin naravni satelit je še danes predmet številnih raziskav. Čeprav je odprava Apollo 11 nanjo pristala že pred 55 leti, je Luna še polna skrivnosti. Med najbolj uspešnimi raziskovalnimi skupinami je danes naveza geofizikov, ki jo vodi Michele Pipan z oddelka za matematiko, informatiko in geoznanosti tržaške univerze.
Raziskovalci tržaškega in rimskega zavoda za astrofiziko INAF, tržaške univerze, Univerze v Pudrue (ZDA) in kitajske akademije znanosti v Zhejiangu so analizirali podatke, ki so jih leta 2019 zbrali kitajski znanstveniki med vesoljsko misijo Chang’ E-4 s pomočjo roverja, ki je pristal na skriti strani satelita. Podatke so dopolnili s sodobnejšimi informacijami, ki so jih pridobili iz senzorjev.
Osredotočili so se na 180 kilometrov velik krater Van Kàrmàn, ki se nahaja na še ne raziskanem območju South Pole-Aitken Basin in interpretirali njegovo geološko strukturo do 30 metrov globine. Prvič so radarske podatke lahko podrobneje preučili z algoritmi globokega učenja (t.i. deep learning) z umetno inteligenco. Odkrili so doslej neznan razvoj skrite Lunine površine, na katerem je razvidna kompleksna struktura regolita. Slednji namreč ni enakomeren, kot so nekoč trdili znanstveniki, ampak zelo raznolik. Zgornja plast satelita na interesnem območju je debela od pet do 15 metrov. Nova študija, ki so jo objavili na reviji Icarus, je zelo pomembna zlasti pri načrtovanju novih odprav. Omenjena skupina raziskovalcev trenutno sodeluje pri projektu, ki ga vodi Evropska vesoljska agencija ESA.