O odnosih s kinodvoranskih naslanjačev

56 tisoč dijakov nižjih in višjih srednjih šol iz vse Italije je včerajšnji dopoldan preživelo v kinodvoranah. Na velikih platnih 200 hal se je zavrtel isti film C’è ancora domani, pod katerim se prvič kot režiserka podpisuje Paola Cortellesi, ki v njem tudi nastopa kot protagonistka.

Film tačas podira rekorde in v borih nekaj tednih si ga je že ogledalo več kot tri milijone gledalcev. Od kod tolikšen uspeh? Zaradi ironije in nežnosti, s katerima se loteva surove realnosti in teme patriarhata oz. feminizma v obdobju po drugi svetovni vojni. Pozornost gledalca je Paola Cortellesi usmerila v vlogo ženske, ki je bila takrat izključno ta, da je žena in mati, da je poskrbela, da je hiša čista, da na mizi družino vsak dan pričakajo – četudi skromni – zajtrk, kosilo in večerja, da je mož zadovoljen in otroci preskrbljeni ... Sama je bila nevidna, nepomembna, največkrat v napoto, sila moteča vsakič, ko je odprla usta, da bi kaj povedala.

Ko je bilo filma konec, so se dijaki v živo povezali z Rimom, kjer so režiserka in igralki Emanuela Fanelli ter Romana Maggiora Vergano v pogovoru z novinarjem Giovannijem Minolijem odgovarjali na vprašanja dijakov.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.