Nepričakovana zapuščina Ivana Jagodiča

Pred nekaj meseci je na devetih šolah s slovenskim učnim jezikom v Trstu in po še več drugih ustanovah zabrnel telefon. Bila je notarska pisarna – zadolžena tajnica je imela nalogo, da vsakemu sporoči, da je gospod Ivan Jagodič (1924-2020) v svoji oporoki sklenil razdeliti večji del svoje zapuščine tridesetim ustanovam, med katerimi je tudi devet slovenskih vrtcev oziroma šol.

Kdo pa je Ivan Jagodič? To je vprašanje, ki si ga je po nepričakovanem telefonskem klicu marsikdo postavil. Ravnateljica liceja Prešeren Loredana Guštin, ki je zanimivo zgodbo posredovala Primorskemu dnevniku, je o nepoznanem dobrotniku želela izvedeti kaj več in predvsem, kaj ga je vodilo v takšno odločitev. Informacije o gospodu Jagodiču so bile zelo skope, saj je bilo njegovo življenje v glavnem skromno in tiho, je pojasnila. Poiskala je telefonske številke sorodnikov, ki so navedeni v oporoki, in na osnovi njihovih pričevanj in spominov ter brskanja po spletu oz. tržaškem arhivu Vsedržavnega združenja partizanov Italije (ta del je opravila prof. Dunja Nanut), okvirno rekonstruirala njegovo življenjsko pot. Ta se je začela v Trstu 24. februarja 1924, nadaljevala v južni Italiji in nato še v gozdovih s partizani, nadaljevala v špediterskem podjetju in nato v centru za duševne bolnike v angleškem Surreyu.

Več v današnji (sredini) tiskani izdaji Primorskega dnevnika