»Stavbo bi bilo potrebno prenoviti, ker danes na ven ne odraža svoje prvotne veličine«

Ljubljanska arhitektka Neža Brankovič je v svoji magistrski nalogi, nagrajeni s štipendijo Plečnikovega sklada, pripravila načrt za obnovo Narodnega doma v Ulici Filzi. Ker Fabianijeva palača ne gleda več na trg, je na njeni strehi ustvarila novega. To naj bo slovenska izložba v mestu, ki je tudi slovensko, pravi, obenem pa živ kraj medkulturnega pretakanja. Prepričana je, da bi obnova oživila ta del Terezijanske četrti.

Mlada ljubljanska arhitektka Neža Brankovič je prepričana, da je vrnitev Narodnega doma Slovencem simbolična in tudi dejanska potrditev njihove prisotnosti in prispevka k bogatemu kulturnemu mozaiku Trsta. Zato je pomembno, da se to odraža tudi v njegovi obnovi, v drugem življenju te stavbe, ki se bo začelo, ko bo tržaška univerza zapustila njene prostore v Ulici Filzi. Tudi novi Narodni dom bi moral biti središče slovenske skupnosti, je sogovornica povedala v daljšem pogovoru.

Prenovi Narodnega doma je posvetila svojo magistrsko nalogo Dom v zalivu, ki jo je lani zagovarjala na Univerzi v Ljubljani (mentorica je bila prof. Maruša Zorec), letos pa je zanjo prejela štipendijo Plečnikovega sklada. Njena idejna zasnova prenove stavbe, ki so jo tržaški Slovenci odprli pred 120 leti in na današnji dan leta 1904 zažgali fašisti, je ambiciozna.

Kdaj ste izvedeli za zgodbo Narodnega doma? Zakaj ste se odločili, da mu posvetite magistrsko nalogo?

Zelo pozno, šele ob 100-letnici požiga, ko je bil omenjeni dogodek zelo publiciran v medijih. Celotna zgodba stavbe in teme povezane z njo se mi zdijo izjemno zanimive. V magistrski nalogi preučujem teme meje, simbola, identitete, narodnega gibanja, nenazadnje pa me je pritegnilo tudi to, da je arhitekt stavbe Narodnega doma v Trstu Maks Fabiani, ki je tako kot stavba Narodnega doma tudi sam človek različnih identitet. Stavba Narodnega doma pa je primer, kako se nacionalna identiteta izraža preko arhitekture.

Prav tako se mi je zdela idealna priložnost, da svoje obzorje razširim izven meja Slovenije in se posvetim Trstu z okolico, ki je s Slovenijo še ve dno povezan ravno zaradi slovenske manjšine in prostora Evropske unije.

Prihajate iz Ljubljane, kakšen je bil vaš odnos do Trsta?

Na Trst imam zelo lepe spomine, saj smo z družino velikokrat sem hodili na izlete. Eden izmed prvih spominov je zagotovo vožnja do samega mesta v zalivu, dojemanje katere pa v sedanjosti opisujem tudi v uvodu magistrske naloge. Če povzamem kar del uvoda: »Z ljubljanske obvoznice se usmerim proti primorki. Kot že velikokrat doslej se peljem v nekdaj največje slovensko mesto. Vozim se mimo Postojne in v daljavi zagledam Nanos. Dolga ravna cesta se vije mimo Kosovelove Sežane in me kmalu zatem pripelje do meje. Meje je danes le še za vzorec. Včasih na italijanski strani čakajo karabinjerji. Zmanjšam hitrost in prečkam mejo. V Trst se vedno vozim po stari cesti, skozi Opčine, saj mi je všeč spust s Kraškega roba po strmi ovinkasti cesti. Vzporedno se vijejo tiri tramvaja, ki žal še vedno samevajo. Na križišču pri obelisku cesta zavije. Ozrem se in pod seboj zagledam mesto v zalivu, kot ga poimenuje pisatelj Boris Pahor.«

Seveda je tudi naslov naloge Dom v zalivu poklon pokojnemu pisatelju.

Je bil načrt Maksa Fabianija za tržaški Narodni dom res tako inovativen in vizonarski, kot ga radi definiramo?

Drži, načrt Maksa Fabianija je bil za tiste čase izjemno napreden, kot je to zapisal že Marko Pozzetto. Ne samo, da je imela stavba zelo dobro krožno zasnovo, prav tako je bila programsko zelo urejena. Program v stavbi je bil namreč razporejen v pasovih, obod stavbe je služil kot nekakšna izložba v mestu, sledil je servisni pas, ki je oskrboval tako obodni del in središče stavbe, ki je bil prostor dvorane, nekakšno jedro, oziroma srce stavbe. Streha dvorane se je odpirala, kar je bilo za tisti čas izjemno napredno. Prav tako pa je bil program, ki je naseljeval Narodni dom zelo dobro načrtovan, saj je odražal simbol slovenstva v mestu.

V nalogi Dom v zalivu ste ob bogatem zgodovinskem uvodu in tudi pogovorih z nekaterimi tržaškimi Slovenci in Slovenkami pripravili idejno zasnovo prenove Narodnega doma. Iz prebranega se mi zdi, da vas je pri načrtovanju vodila velika želja, da bi bila ta stavba ponovno vidna. Se motim?

Res je, stavba je s pozidavo trga ob nastopu fašizma pred hišo izgubila predprostor, prav tako pa je izgubila povezavo z eno izmed glavnih mestnih osi, današnjo Ulico Carducci. Stavbo bi bilo potrebno prenoviti, ker danes na ven ne odraža svoje prvotne veličine. Glede na to, da je Narodni dom tako velik simbol, tega programsko ne odraža. Prav tako bi bilo potrebno revitalizirati območje, kjer stoji Narodni dom, predvsem okolico Trga Vittorio Veneto in Trga Oberdan, kjer so problem izrazita nedostopnost in preozke površine za pešce. Javni prostor je prednostno namenjen motornim vozilom. Posledično ni prostora za javni program, ki bi se s širšim odprtim predprostorom lahko odpiral na ulico.

Palača Arrigioni, ki je zrasla le nekaj let po požigu, je povsem prekrila Narodni dom, da s trga ni več viden. Zato v svojem načrtu prenove predlagate »očiščeno pritličje« Narodnega doma, ki bi postalo »slovenska izložba«, pa tudi nov javni prehod skozi palačo Arrigoni. Za kaj gre?

V tem delu mesta, ko se oddaljujemo od velikega kanala, je čedalje manj javnega programa v pritličjih palač. Večina arkad je zaprtih, atriji palač so zapolnjeni s prizidki in parkirišči.

Tako je prehajanje skozi stavbe onemogočeno. Ta del mesta je manj zanimiv tako za meščane kot obiskovalce. Na to vpliva pomanjkanje naravne sence, sedišč in zelenih površin. V nalogi predvidim nov javni prehod, skozi palačo Arrigoni, prek katerega se vzpostavi neposredna povezava med Narodnim domom in Trgom Oberdan. Povezava skrajša pot za pešca, saj ta zdaj prečka kar deset prehodov za pešce in šest semaforjev. Palača Arrigoni in Narodni dom bi tako začela tvoriti nov, dostopnejši stavbni blok, med njima pa bi veljalo območje upočasnjenega prometa.

»Izgubljeni trg« pred Narodnim domom bi po vaši presoji lahko nadomestil trg na strehi. Kako?

Očiščeno in transparentno pritličje slovenske izložbe bi se preko novega vstavljenega volumna neposredno povezalo s prostorom strehe. Streho očistim in na njej vzpostavim delno pokrit trg nad mestom. Streha tako postane nova javna odprta površina. Odstira poglede na večplastnost mesta Trst in komunicira s celotno mestno krajino med Jadranskim morjem in kraškim zaledjem. Pokriti del trga reflektira mesto in odpira poglede proti horizontu, gradu Miramar, Kraškem robu, srbski pravoslavni cerkvi, stolnici svetega Justa in Trgu Oberdan. Streha s pripadajočimi paviljoni in volumen znotraj kareja, sta oblikovana popolnoma na novo. Trg na strehi tako v idejni zasnovi nadomesti izgubljeni trg pred hišo.

Kaj pa bi se dogajalo v ostalih nadstropjih novega Narodnega doma? Vanj se v vaših načrtih vrača tudi monumentalno stopnišče ...

Prenovljena vsebina s slovenskim informativnim in medijskim središčem, muzejem, knjižnico, čitalnico, dvorano, umetniškimi rezidencami, kavarno in restavracijo bi oplemenitila tržaško mestno središče. Nov hibridni program bi poudaril tržaško multikulturnost, spodbujal sodelovanje različnih skupnosti in omogočal izmenjave znanj. V Terezijanski četrti bi tako nastalo novo večkulturno vozlišče.

Novo monumentalno stopnišče bi ponovno vzpostavilo stik z mezaninom. Rekonstruirano bi bilo prvotno stanje stavbe, ki je uporabnika ob vstopu v glavno avlo oziroma foaje dvorane neposredno popeljalo v nadstropje mezanina in do takrat osrednje gledališke dvorane. Uporabniku bi omogočilo, da ozavesti prehod iz pritličja v dvignjeno nadstropje. Vnovič bi se vzpostavile povezave in dostopi, ki so bili morebiti odstranjeni ali predelani.

Zakaj bi v Fabianijevo stavbo vključili tudi nov volumen?

Trenutna konstrukcija stavbe Narodnega doma v nadstropjih ne premošča tolikšnih obremenitev kot v spodnjih nadstropjih. Zato tam ni umeščenih večjih programov, ampak le učilnice za manjše število študentov. Praznino v osrednjem delu hiše bi tako zapolnil nov, vstavljen volumen, ki predstavlja novo konstrukcijsko jedro. Nov volumen, ki obsega program dveh dvoran in velike čitalnice Narodne in študijske knjižnice, bi bil vstavljen v obstoječo konstrukcijo in bi se z njo statično povezal, hkrati pa bi programsko povezal pritličje s slovensko izložbo z javnim prostorom strehe.

Malo za šalo malo zares: mislite, da je vaša idejna zasnova prenove Narodnega doma uresničljiva?

Bolj pomembno se mi zdi vprašanje, ali je prenova Narodnega doma uresničljiva v tolikšni meri, da bo stavba ponovno zaživela kot središče slovenske skupnosti. Notranjost in okolica stavbe je zaradi večkratne spremembe namembnosti izjemno degradirana. Fabianijeva zasnova je težko prepoznavna. Stavbo bi bilo potrebno popolnoma revitalizirati in jo očistiti neustreznih prezidav, ki so nastale med večkratnim spreminjanjem namembnosti. Izjemno pomembno se mi zdi, da bi problematiko namesto lokalno, reševali na nivoju Evropske unije, ki bi prenovo lahko nedvomno tudi financirala.

Mislim, da bi se morali odločujoči za prenovo stavbe osredotočiti predvsem na prihodnost stavbe in ne na to, kaj je dom predstavljal v preteklosti. Verjamem, da bo prenova te stavbe vplivala tudi na prihodnost slovenske skupnosti v Trstu, zato je pomembno, da se pred prenovo naredi razmislek o tem, kako se sistematično lotiti te prenove in zagotoviti finančno zaledje. Moja želja je, da bi bil za prenovo organiziran mednarodni javni natečaj in bi tako prišli do najboljše rešitve.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.