Najraje ima hortenzije, manjšine pa ne bo povsem odmislil

Po skoraj pol stoletja, točneje 47 letih je Sergij Pahor zapustil krmilo Društva slovenskih izobražencev (DSI), ki prireja ponedeljkova srečanja v Peterlinovi dvorani v Trstu in Študijske dneve Draga. Med priznanji bi zelo težko obšel državno odlikovanje Republike Slovenije, red za zasluge, ki ga je društvo s Primorskim dnevnikom prejelo leta 2015. Tedanji predsednik Borut Pahor je društvo med drugim odlikoval»za skrbno in sistematično ustvarjanje prostora za dialog«.

Po tolikih letih pa je zanj že sam obstoj društva veliko odlikovanje, je poudaril. Pahor, ki je skoraj desetletje predsedoval tudi Svetu slovenskih organizacij (1996-2005) in je bil celo življenje aktivno vpet v delovanje slovenske skupnosti v Italiji, je najprej pol v smehu povedal, da na pragu 90 let nima več velikih načrtov. Potem pa si je v isti sapi premislil in poudaril, da bo zdaj stopal po stopinjah Konrada Adenauerja, ki se je po upokojitvi posvetil vrtnicam. Rad namreč vrtnari, vendar ga od nemškega kanclerja razlikuje, da ima najraje hortenzije. Manjšine pa kljub vsemu le ne bo povsem odmislil, je priznal na koncu.

Kako z današnjimi očmi gledate in doživljate skoraj pol stoletja dolgo pot na čelu DSI?

Bila je res zelo dolga. Skušal sem že prej oditi, vendar so me vsakič prepričali, naj ostanem. Govorili smo že o občnem zboru, vmes je potem vskočil covid-19 in se je nadaljevalo do danes.

Gre pa za del zgodovine našega prostora in minevanja v njem, našega časa, ljudi in življenja. Vseskozi smo ostali zvesti vrednotam naših ustanoviteljev, ki so se sklicevali na krščanstvo, demokracijo in slovenstvo in jih po svojih močeh skušali še sami uresničevati.

Tako visoko doneč naziv, kot je Društvo slovenskih izobražencev, se mi je sicer vedno zdel pretiran. Nikoli nisem bil preveč zadovoljen z njim in sem ga skušal večkrat spremeniti, vendar nikoli nisem bil uspešen pri teh poskusih.

Tudi zaradi tega sem se bolj kot za predsednika imel za organizatorja oziroma tistega, ki nosi določeno odgovornost.

V utemeljitvi reda za zasluge Republike Slovenije so med drugim v ospredje postavili dragoceno vlogo Društva slovenskih izobražencev pri združevanju prostora treh Slovenij, to je matične, tiste Slovencev v Italiji in zdomske. Mislite, da smo danes povezani?

Včasih bi si upal reči, da smo se nekoč bolj zanimali drug za drugega. Prej je v Sloveniji bila politično-družbena ustanova, ki je stike med matico in zamejstvom organizirano, načrtno in načelno pospeševala. Po osamosvojitvi je politični pritisk zmanjkal in ni več nihče načrtno skrbel za stalnejše stike in izmenjave. Zmanjkal je ukaz.

Nas zamejce moti, kako se Slovenci iz matice čudijo našim naporom za ohranitev in utrditev identitete, za ohranitev slovenske šole, jezika in vsega slovenskega, ki nas povezuje v celoto s slovenskim narodom. Po drugi strani pa nas je Slovencev v Italiji vedno manj in se to začenja poznati tudi v organiziranem življenju, kar odpira tudi vprašanje pripadnosti.

Kaj pa znotraj same slovenske skupnosti v Italiji: bomo znali stopiti skupaj in preseči stare delitve?

Mislim, da ja. Razvoj pa je počasen in moramo upoštevati, da vsi ljudje ne moremo enako misliti in gledati na preteklost. Ta nas je razdeljevala in nas delno še danes. Z novimi silami pa se je že marsikaj zgladilo, nesoglasja počasi plahnijo.

Popolnega soglasja ne bo nikoli. Važno pa je, da s podobnimi vzgibi gledamo na prihodnost, s tem mislim na obstoj manjšine, razvoj kulture in obrambo slovenskega jezika. Tudi samo novo vodstvo DSI bo imelo precejšnjo delo na tem področju, skrbeti bo moralo za to.

Kaj še želite svojemu nasledniku Martinu Breclju, novemu predsedniku DSI?

Privoščim mu, da bi dosegel osebno zadoščenje pri obveznosti, ki jo je sprejel. Želim si, da bi našel pot tudi do drugih področij, to pomeni, da bi ob kulturi, umetnosti, jezikoslovju in literaturi, prostor dobila še znanost. Mislim pa, da v to smer že razmišlja.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.