Nagrajena novinarka in stotinke sreče fotografov

Kdor je poznal Dušana Udoviča, je sinoči v Gregorčičevi dvorani brez pomisleka potrdil, da bi bil nad štipendijo v njegov spomin, ki je namenjena mladim novinarjem in publicistom oziroma študentom novinarstva in komunikologije, izjemno počaščen. Da je smisel življenja v tem, kaj za seboj pustiš, je po besedah Suzane Pertot Duško ugotavljal nazadnje, in sam je za seboj puščal »novinarske mladiče«.

V poklon novinarju in nekdanjemu odgovornemu uredniku Primorskega dnevnika je kulturno društvo Bubnič - Magajna v sodelovanju s Primorskim dnevnikom, SKGZ, Novinarsko zbornico FJK in deželnim novinarskim sindikatom Assostampa razpisalo štipendijo. Kljub pandemiji, ki je vsem in vsemu premešala štrene ter vse zavlekla, smo sinoči dočakali tudi prvo štipendistko, to je novogoriška novinarka, slovenistka in italijanistka Ana Cukijati.

Z razumom in srcem

Spomin na Dušana Udoviča sta s prisotnimi delila tudi Sonja Stavar in Miloš Budin. Da je bil Duško zapisan Primorskemu dnevniku do take mere, da je v kolegih prebudil pripadnost dnevniku, je sinoči zaupal odgovorni urednik dnevnika Igor Devetak. »Galanten je bil, iskren, odprt, optimist, radoveden. Dobrosrčen in darežljiv - zato je bil odličen novinar, ki je z razumom in srcem prejemal in razdajal ter se razdajal skozi svoje pisanje,» je poudaril Devetak. Na teren, med ljudi ga je gnal zdrav novinarski nemir, da bi spoznal spet kaj novega.

In spoznavanju se je s srcem in razumom predala tudi Ana Cukijati, ki je poskrbela za reportažo o delovanju štirih slovenskih časnikov v Italiji, pri čemer se je posvetila zlasti položaju jezika. V času največjega zaprtja javnega življenja, žal na daljavo, je zaupala, z željo, da bi promovirala in približala slovensko skupnost v Italiji slovenskemu prostoru. Njeno reportažo bomo lahko brali v nedeljo na straneh Primorskega dnevnika.

Fotografije s pomisleki

Nagrajevanj pa ni bilo konec. KD Bubnič-Magajna in Primorski dnevnik sta sinoči podelila nagrade tudi udeležencem četrtega fotografskega natečaja za nagrado Mario Magajna. Strokovna komisija, ki so je sestavljali fotografi Meta Krese, Andrej Furlan in Robi Jakomin, je analizirala prispela dela in izbrala, kdo je v svoj objektiv najbolje ujel stotinko sreče. To je bila namreč tokratna tema natečaja, ki so si jo pri društvu izposodili po naslovu knjige legendarnega fotografa Edija Šelhausa.

Kljub res ohlapnemu in nezahtevnemu pravilniku, večina poslanih fotografij ni odgovarjala zahtevanim pogojem, tako da skoraj polovice niso upoštevali, je pred podelitvijo nagrad opozoril Andrej Furlan. »Pri sekciji otrok in dijakov je komisija namerno spregledala kakšno pomanjkljivost, pri odraslih pa je nastopila bolj strogo, saj je nespoštovanje razpisnih pogojev izraz neresnega pristopa udeležencev,» je utemeljil odločitve.

Glede na nizko število udeležencev, so člani komisije ugotavljali, da se je najbrž oblika fotonatečaja izpela oziroma da ni prava pot k spodbujanju in vrednotenju likov Magajne in Bubniča. »Mogoče bi bilo potrebno razmisliti o čem drugem - fotonovinarju omogočiti udeležbo na strokovni delavnici, finančno omogočiti izvedbo reportaže, mu predstaviti lik fotografa Primorskega dnevnika,» je Furlan ponudil nekaj predlogov.

Najboljše stotinke sreče

V kategoriji otroci/dijaki si je prvo nagrado in posebno pohvalo zaslužil Vasja Klabjan »s svojim spontanim, otroškim in naivnim spektrom veselja oz. najbolj iskrenih trenutkov sreče«. Spodbudni nagradi pa sta prejela Rassel Šavron za pristnost ideje in sproščenost ter Adrijan Ricciato za neposredno komunikacijo.

Med odraslimi je slavil Paolo Magnani s fotografijo To je Afrika, ki odraža avtorjevo veselje ter hkrati srečo svojega domorodnega spremljevalca ob pogledu na slapove. Spodbudni nagradi pa sta šli profesionalnemu športnemu fotografu Mitji Emiliju za ujeto dinamiko in Katji Škerk za dovršenost komponent.

Kljub nepopolnemu gradivu je komisija pohvalila tudi fotografije društva Jadro iz Ronk, ki pričajo »o obstoju neke skupnosti« oziroma ohranjanju spomina na Slovence v Laškem.