Pregrade, ki so se zaradi pandemije s koronavirusom ponovno pojavile na mejnih prehodih, so v prebivalcih obmejnih vasi v miljski občini vzbudile spomine na čase, ko je še stala železna zavesa.
Jurij Vodopivec je 77-letni Barkovljan, ki že več desetletij živi na Cereju, tik ob italijansko-slovenski meji. »Marca so na meji postavili le zapreke za avtomobile, zdaj pa so z visoko dvometrsko mrežo onemogočili prehod tudi pešcem,« razlaga Vodopivec. »To je že petič, ko sem priča pomembnim spremembam na tem prehodu. Ko je bila tu še cona A, smo se sprehajali do Hrvatinov in šele tam naleteli na mejo. Leta 1954 so začrtali novo mejo, preko katere smo lahko šli le s prepustnico. V letih sedemdeset so to mejo zaprli za promet in omogočili prehod samo pešcem. Ko je Slovenija stopila v Schengensko Evropo, sem bil med tistimi, ki so tu na Cereju odnesli zapornico. Zdaj pa je meja popolnoma zaprta, kot še nikoli.«
Prepoved prehajanja čez stranski mejni prehod je hudo prizadela družino Nataše Smotlak, ki živi pri Orehu. »Nikoli nisem doživela take zapore, saj smo s prepustnico brez težav zahajali v Jugoslavijo in Slovenijo, kot da bi enostavno stopili v drugo občino, ne pa v drugo državo.
V Beloglavu, petdeset metrov stran od mejnega prehoda Plavje, živi Mirna Viola, ki zaporo doživlja povsem negativno: »Najhuje je bilo 12. marca, ko so napovedali, da bodo mejo zaprli ob 18. uri. Takrat sem se ozrla proti Škofijam, kjer je ob 18.30 že nastala vrsta kamionov,« je povedala.