»Všeč mi je - in hkrati mi ni - počasnost Trsta«

Maja Jotić je magistrica psihologije in je zaposlena pri dveh ljubljanskih podjetjih: v enem kot kadrovska psihologinja, v drugem pa sodeluje pri izvedbi mednarodnih Erasmus projektov in jih vodi. Od pomladi živi v svojem stanovanju pri Svetem Jakobu v Trstu. Nepremičnino je kupila novembra lani. Je predstavnica mlade generacije, ki ji dinamičnost ni tuja, saj se svobodno premika po širšem evropskem prostoru.

Kako ste se znašli v Trstu?

Skoraj po naključju. V Ljubljani sem s cimrom živela v najemu. Že lani januarja mi je spodletel poskus nakupa stanovanja. Malo sem se tudi prestrašila kredita.

... in v Trstu so stanovanja cenejša.

Spoznala sem osebo, ki ima stanovanje v Trstu in je pri nakupu pomagala tudi že drugim ljudem. Priporočila mi je računovodjo. Najprej sem začela iskati brez resnega načrta. Po ogledu prvega stanovanja je sledilo drugo ... in sem se odločila. Sem racionalna oseba, a to je bila najmanj premišljena odločitev v mojem življenju.

Je bil Trst ljubezen na prvi pogled?

Ne, najprej sem se ukvarjala z birokracijo. V stanovanju sem imela težave s toplo vodo. Internet so mi uredili šele po dveh mesecih. Opazila sem tudi, da je zid čudne barve, pa sem ugotovila, da so stene vlažne ... celo voda se mi ni zdela tako dobra kot v Ljubljani. Je pa vse minilo in zdaj mi je lepo.

Kaj vam je v Trstu všeč in kaj vam ni?

Všeč mi je - in hkrati mi ni - počasnost. Ko sem urejala papirje, sem odkrila, da sledijo vsakemu koraku še trije dodatni koraki, a to ustreza moji želji, da upočasnim življenjski slog. V redu mi je, da na kavo čakam po deset minut. Navadila sem se tudi, da so nekatere trgovine sredi dneva nekaj ur zaprte.

Kaj pa slovenska dimenzija Trsta?

Odkrivam jo postopoma. Pred nekaj dnevi sem bila s kolegico v trgovini in sva se pogovarjali v slovenščini. Presenetila me je blagajničarka, ki naju je nagovorila v slovenščini. Pogrešam sicer tečaj italijanščine v slovenščini.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.