»Ljudi danes ni sram, da ne pomagajo drugim«

»Lahko rečem, da sem Goran Vojnović, živim in delam v Ljubljani, začasno sem sedaj zaposlen v tržaškem slovenskem gledališču in sem s tem zelo zadovoljen.« Pisatelj in režiser, letnik 1980, rojen v ljubljanskih Fužinah, se je v zvezi s svojo narodno identiteto in svojim jezikom, ki je posebna mešanica slovenščine in srbohrvaščine, že zdavnaj nehal opredeljevati. V Bosni ga imajo za bosansko-slovenskega pisatelja, v Srbiji za srbsko-slovenskega, na Hrvaškem pa za hrvaško-slovenskega: vse možne kombinacije so po njegovem mnenju čisto simpatične, nekatere pa tudi nekoliko manj, recimo takrat ko mu rečejo, da je tako imenovani domači avtor, slovenar, jugonostalgik ... Pogovor z Vojnovićem je v torek potekal v mali dvorani v Slovenskem stalnem gledališču; vodil ga je Martin Lissiach v sklopu projekta Slovenskega kluba z naslovom Vračanja – Čas vojne, čas miru.

NAJBOLJ GA BEREJO ŽENSKE

Uspeh je Vojnović doživel že s svojim prvim romanom Čefurji raus!, ki je bil preveden poleg v hrvaški, bosanski in srbski jezik, tudi v češki, italijanski, švedski, poljski ... Temu so sledili romani Jugoslavija, moja dežela, Figa in Đorđić se vrača, ki je izšel letos pri založbi Beletrina in je tudi nadaljevanje njegovega prvenca. Pravi, da je uspeh njegovih stvaritev čisto nepredvidljiv in odvisen od različnih faktorjev, saj bralcem knjiga dopušča, da jo berejo z različnih zornih kotov in povsem tako, kot sami želijo.

Prav pri romanu Čefurji raus! je presenečeno odkril, da ne nagovarja zgolj tistih, za katere je mislil, da bo roman zanimiv – ljudi njegove generacije, ki so odraščali v podobnih okoliščinah in se lahko prepoznajo v zgodbi in v uporabljenem jeziku (»čefurščino« je uporabil tudi v najnovejšem romanu) –, ampak da je krog bralcev širši: najpogosteje ga berejo ženske srednjih let, ženske z življenjskimi izkušnjami. Te namreč lažje vključijo čustveno inteligenco, ki je pri branju Vojnovičih del potrebna, ocenjuje pisatelj.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.