»Likvidacija je boleča, a neizogibna«

»Odločitev za likvidacijo družbe Edigraf je bila za nas izjemno boleča, vendar neizogibna. Druge rešitve ni bilo. Najbolj hudo nam je seveda za četverico zaposlenih, saj se dobro zavedamo kriznega obdobja, v katerem smo se danes znašli.« Martina Canziani je vodstvo uprave družbe Edigraf prevzela šele pred enim letom, v sredo pa je potrdila njeno likvidacijo.

Druge izbire ni bilo, je pojasnila sogovornica in naštela dva glavna razloga za likvidacijo. Prvi je kajpak kriza založniškega sektorja: število bralcev stalno upada, bilance založniških hiš beležijo globoko negativne številke, časopisi izginjajo. Tisti, ki vztrajajo so se odločili, da bodo tiskali tam, kjer je ponudba cenovno ugodnejša, tako da so v naši deželi druga za drugo zaprle vse tiskarne. Danes že bivša predsednica je potrdila, da je to preprosto primer ekonomije obsega, tiste, ki omogoča stroškovni prihranek zaradi večje količine proizvedenih istovrstnih storitev. Seveda se ta konkretizira, če imaš več strank in tako kriješ stroške.

»Pri Edigrafu pa smo tiskali le Primorski dnevnik in tednik Novi Matajur, tako da se številke niso izšle. Med drugim zahteva vodenje tiskarne določeno število tiskarjev. Ko bi nadaljevali s tiskanjem, bi morali od Primorskega dnevnika in Novega Matajurja zahtevati dvakrat višjo ceno za tisk in ostale storitve, da bi lahko krili vse stroške.« Nekoč je tiskarna družbe Edigraf tiskala več časopisov in poslovanje je bilo uravnoteženo – nekaterih časopisov danes ni več, drugi pa so se upravičeno odločili glede na nižjo ponudbo. »Če imaš veliko tiskarno in veliko uslužbencev, imaš tudi določene ugodnosti oz. nižje stroške, kar omogoča, da si konkurenčen. Če imaš eno stranko, pa bi morala slednja kriti vse ... kar je nevzdržno in rast stroškov ter tehnološka zastarelost strojev sta naredila svoje.«

Drugi razlog pa tiči v določenih ne ravno »posrečenih« izbirah prejšnjega vodstva.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.