Kraj nekdanjega trpljenja pred 70 leti zaživel v živžavu otrok

»Otroci s Proseka in Kontovela včeraj prvič v novem vrtcu« je 20. maja 1954 poročal Primorski dnevnik na svoji Tržaški strani. V članku - nepodpisanem, a po vsej verjetnosti, po slogu in celi vrsti ljubkih detajlov, izpod peresa Albina Bubniča, takrat zadolženega za poročanje o šolah in vrtcih – je zapisano, da »tudi otroci s Proseka in Kontovela že vedo, kaj pravzaprav pomeni otroški vrtec«. »Toliko so že slišali o njem, a nihče si ni mogel prav predstavljati, kaj je na tem takega, da so starši zadnje dni venomer ponavljali: ‘Glej, da boš priden! Pazi, da ne boš preveč nagajal« Kako boš pozdravil učiteljico?’«

Starejšim vaščanom je bil kraj nasproti stavbe osnovne šole, kjer je dala Zavezniška vojaška uprava prenoviti poslopje, da bi v njem zaživel otroški vrtec, žalostno znan. Med drugo svetovno vojno so novembra 1944 nemške vojaške sile in fašistični kolaboracionisti tja pripeljali domače mlade antifašiste, aktiviste. Zajeli so jih, mučili, jih prepeljali v Trst, nato jih je bila večina odpeljana v nemška koncentracijska taborišča, kjer so številni preminili, nekateri le nekaj dni pred zlomom nacistične Nemčije.

Slabo desetletje pozneje je kraj nekdanjega trpljenja zaživel v živžavu otrok. Prvi dan so se otroci in starši srečali z učiteljicami, sledil je zdravniški pregled, »ki je trajal vse dopoldne«. »Tedaj pa je bilo malo drugače. Nekateri so pregled dobro prenesli, toda med številnimi otroki so bili tudi taki, ki so ob pogledu na zdravnika bruhnili v jok in se pomirili šele takrat, ko so zopet stali v vrsti s svojimi novopečenimi prijatelji,« je zapisal člankar in kroniko tistega prvega dne v vrtcu takole nadaljeval: »Toda tudi ta koristna neprijetnost je z zdravnikovim odhodom splahnela in otroci so se vidno razživeli, pa čeprav le za malo časa: ura je odbila poldan in na vratih so se prikazale matere, ki so prišle po svoje otroke. Dokler ne bodo vsi prostori urejeni, tako dolgo bodo otroci prihajali v vrtec le dopoldne.«