»Kdor konča v zaporu, je v glavnem revež«

Ko je v medijih bral novice o uporu v tržaškem zaporu, so mu v oči silile solze, na vprašanja je odgovarjal s cmokom v grlu. Berti Bruss, pomorščak, sicer pa vodja projekta za vključevanje invalidov Disequality, je v »hotelu tisočerih rešetk« preživel šest mesecev. V zapor so ga pred slabim desetletjem strpali, ker so ga obsodili zaradi kraje plinskega števca. Zaradi spleta okoliščin osumljeni sploh ni vedel, da je v preiskovalnem postopku. Ker se zaradi depresije in okrevanja po hudi prometni nesreči z motornim kolesom ni odzival na vabila sodišča, so ga v odsotnosti obsodili na 22 mesecev zaporne kazni. Zaporniško izkušnjo je sogovornik opisal v knjigi Giardino d’infamia. Viaggio nel mondo dei dimenticati. V koronejskem zaporu se je namreč Bruss soočil s svetom pozabljenih, s svetom revežev brez dostojanstva, ki gredo v svoji bedi tako daleč, da se zadevajo s poprom, ki ga vase vlečejo z nosom.

V katerem letnem času ste bili zaprti v koronejskem zaporu?

Zaprli so me pozimi, izpustili pa so me junija. Razmere, v katerih sem živel, niso primerljive s tistimi, ki v zaporu vladajo poleti, ko je vročina zadušljiva. Sicer pa sem dobro seznanjen s svetom ljudi brez dostojanstva.

Zakaj brez dostojanstva?

Kdor konča v koronejskem zaporu, je v glavnem revež, gre za ljudi, ki so se zaradi spleta življenjskih okoliščin znašli v prestopništvu, ljudi, ki v življenju niso imeli nobene alternative. Z menoj je bil zaprt profesor ekonomije in zgodovine, izobražen človek. Pri 38 letih starosti je ranil sodnika, zaradi česar so ga obsodili na 13 let zapora. Izpustili so ga dva tedna po meni. Na svobodi pa ni zdržal dolgo: po dveh tednih je v trgovino vdrl z vodno pištolo in izvedel rop, pri čemer je po odhodu osebno izkaznico pustil pri blagajni. Ko so policisti prišli, da bi ga aretirali, jim je olajšano dejal, da bo tistega večera vsaj deležen toplega obroka in postelje, na kateri prespati. To je bilo leta 2017: še danes je v zaporu, vsakič, ko ga izpustijo, stori drugo kaznivo dejanje in se vrne za rešetke. Izven zapora nima več nikogar in ničesar. V moji knjigi je podobnih nesrečnih primerov še in še.

Ali torej velja, da je zapornik po odsluženi kazni stigmatiziran?

Ko sem bil v hišnem priporu, je po ulici mimo prišla soseda, z njo se poznava od otroštva. Ko me je videla, je šla mimo, niti pogledala me ni, kaj šele, da bi me pozdravila.

Celoten intervju v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku