Kako so noše postale naš simbol

»Končno je le prišel trenutek, ko bomo obnovili to našo manifestacijo.« Tako je o Kraški ohceti na torkovem predavanju z naslovom Pomen narodne noše v našem prostoru spregovorila Marta Košuta, izvedenka o nošah, raziskovalka in avtorica številnih publikacij na to temo. Večer sta v prostorih Kraške hiše organizirala Kulturno društvo Kraški dom in Zadruga Naš Kras kot nekakšen uvod v letošnjo Kraško ohcet, tako je dejala pobudnica večera in odbornica pri društvu Kraški dom Melania Calzi.Marta Košuta je najprej povedala, da jo zelo moti, ko ljudje noše kategorizirajo kot kostume. Noše namreč niso to, so narodne noše, naši simboli. Na Tržaškem poznamo dve tradicionalni noši, manderjersko (po alpskem vzorcu) in škedenjsko (tudi brško). Noše izhajajo iz kmečke tradicije. »Mi vsi smo nekoč bili kmetje,« tako Košuta. Noše pa so bile prav zaradi njihovega kmečkega izvora večkrat predmet in razlog posmeha. Predvsem takrat, ko so bile strogo del socialne kategorizacije.Korenine noše segajo še v srednji vek, ko so se kmetje oblačili tako, kot je predpisal njihov gospod. Noša kot taka pa se je razvila med razsvetljenstvom. Ko je propadel fevdalizem, so propadli tudi njegovi predpisi: kmetje so se lahko začeli oblačiti, kot so hoteli. Poleg stoletij zatiranja pa je razvoj noše, kakršno poznamo, spodbudila tudi Cerkev. Rimsko-katoliška Cerkev je namreč uvedla pravilo, da morajo biti vernice in verniki na nedeljski maši čisti in urejeni. Posledica tega je bila, da so si kmetje poleg delovne nabavili še nedeljsko obleko.Na Tržaškem je slovenska noša pridobila velik pomen v obdobju od polovice devetnajstega do polovice dvajsetega stoletja, tako Košuta. Ko se je v Trstu namreč prebudil italijanski nacionalizem, je noša »postala simbol našega obstoja in avtohtonosti«.Predavanju je sledilo še odprtje razstave umetnega cvetja repentabrskih žen. Cvetje je nastalo na delavnicah Sekcije ročnih del Razvojnega združenja Repentabor v društvenih prostorih v Dolu pri Vogljah. Za ogled razstave veljajo običajni urniki obiska Kraške hiše, torej od 11.30 do 12.30 in od 15. do 17. ure, ob nedeljah in praznikih.