Kaj imajo skupnega Majda Artač, Alenka Rebula in Dušan Jelinčič

Kaj imajo skupnega Majda Artač, Alenka Rebula in Dušan Jelinčič? Najprej to, da so si kot sošolci delili šolske klopi na klasičnem liceju Franceta Prešerna v Trstu. Potem pa seveda zlasti to, da je življenje vse tri zaneslo na ustvarjalno, literarno obarvano pot. Slavistično društvo Trst Gorica Videm je v petek zvečer v tržaških prostorih Narodne in študijske knjižnice počastilo trojico jubilantov, ki so letos praznovali sedemdeset let.

Predsednica Vilma Purič je uvodoma pojasnila, da plodno generacijo tržaških ustvarjalcev, rojenih v 50. letih prejšnjega stoletja, najbolj povezuje relativizacija vsakršnega prepričanja. Odlomke njihovih del je prebrala Olga Lupinc. Več o sebi pa so povedali v pogovoru z Magdo Jevnikar.

Alenka Rebula je poudarila, da so med sabo kar različni in je po šolskih letih vsak šel svojo pot, vendar si niso bili tuji. Mladost jih je kljub vsemu povezovala, doživljali so podobne stvari. Ideološko so bili v mladih letih zelo strukturirani: »Bilo nam je jasno, kam spadamo ali v kateri tabor so nas drugi postavili: levi, desni, verni, neverni... To nas je do določene mere tudi ločevalo.«

Majda Artač je potrdila, da so bili nekje zaprti, izhajali so iz družin s pomembno, težko zgodovino. V šolo so prihajali, zaznamovani z družinskimi preizkušnjami, nekim trpljenjem, je opisala. Vsak dan so s sabo nosili veliko težo. Prepričana pa je tudi, da gre za lepe spomine, ker so tista leta bila polna naboja in se jim je zdelo, da bodo spreminjali svet. Dušan Jelinčič je odkrito priznal, da marsikdaj ni hodil v šolo, raje se je sprehajal po mestu in bral knjige ali se udeleževal šahovskih prvenstev. Zaradi profesorjev se je v razredu počuti kot tujek. Bil je vesten in marljiv dijak, določene predmete je zelo dobro obvladal, dobival pa je negativne ocene, se je spominjal.

Več v jutrišnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.