»Je neke vrste kolaboracionizem«

Januarja 2018 je italijansko ministrstvo za pravosodje preimenovalo tržaški zapor. Posvetili so ga Ernestu Mariju, poveljniku koronejskega zapora med drugo svetovno vojno. Mari je dokaj znan lik, spričo svoje smrti v Jamendolu pri Gropadi tik po koncu druge svetovne vojne.

Decembra lani so v Rižarni odprli razstavo o prvi deportaciji iz Trsta proti nacističnim uničevalnim taboriščem z naslovom 7 dicembre 1943: Destinazione Lager. Razstava, ki bo na ogled do 9. junija, predstavlja zgodovinski kontekst in biografije Judov ter političnih deportirancev, ki so jih nacisti pred 80 leti odpeljali iz Trsta proti Auschwitzu. Eden od panojev razstave je posvečen kolaboraciji in na njem je upodobljen Ernesto Mari. Katalog trijezične razstave - teksti so tudi v slovenščini in angleščini, poleg seveda italijanščine - je na voljo v formatu pdf na spletni strani Rižarne. Na 26. strani kataloga je preveden pano o kolaboraciji in tudi tam je prisotna fotografija Ernesta Marija ter drugih paznikov koronejskega zapora.

Preimenovali so tri zapore

Italijansko ministrstvo za pravosodje je sklep o poimenovanju tržaškega zapora sprejelo julija 2016. Bolj ali manj istočasno so zapor v Vicenzi imenovali po pazniku Filippu Del Papi, goriškega pa po Angiolu Bigazziju, ki sta, kot Mari, med drugo svetovno vojno delala v tržaškem zaporu in po vojni umrla nasilne smrti. Tržaški zapor je bil takrat ključen člen v nacističnem sistemu zatiranja in deportacij. Rižarna je začela obratovati kot policijsko taborišče šele v prvih mesecih leta 1944, nacisti pa so bili že pred tem dejavni v Trstu. Jude in druge osebe, ki jih nacistični načrt ni toleriral, so zapirali v koronejskem in jezuitskem zaporu ter v silosu. Ta je bil takrat zbirno taborišče, v izvirniku sammellager, kjer so zapirali vojne zapornike in aretirane v protiparitzanskih racijah. »Silos je to vlogo opravljal vsaj do decembra 1943, nato pa je postal tranzitna točka za deportirance v nacistična taborišča,» so zapisali kustosi razstave.

Iz dokumentov, ki so jih preučili pred postavljanjem razstave, izhaja, da je bilo v koronejskem zaporu mnogo Judov. Na seznamih zapornikov so jih jasno evidentirali, vsi zaporniki pa so zaradi takratne institucionalne ureditve Trsta in okolice bili na razpolago esesovcem. Biografije marsikaterega deportiranca pričajo torej o jetništvu v tržaškem zaporu pred prevozom proti nacističnim taboriščem.

Nacistični sistem okupacije je slonel na kolaboraciji. Ernesto Mari je v tem sistemu »le delal svoje delo,» kot je izjavila zgodovinarka in predsednica združenja bivših deportirancev ANED Dunja Nanut. »Mari seveda ni tekal okrog po Trstu in lovil ljudi,» je dodala. Kljub temu je podpisoval vse dokumente. Z redkimi izjemami se je podpisal pod vse registre matičnih številk zapornikov med letoma 1942 in 1945. Mari je namreč z družino prišel v Trst leta 1942. »On je opravljal svoje delo, družina je živela svoje življenje,» je še dejala Nanut, ki je tudi ena od kustosinj razstave. »Je pač en tip kolaboracionizma,» je dodala. »Enostavno delaš naprej svoje delo.« Za naciste so bili ti ljudje, »ki so delali naprej in ki jih ni brigalo,» izredno pomembni. Postavi pa se vprašanje, če si takšen človek zasluži poimenovanje zapora po njem. »Če delamo heroja iz nekoga takega ...« je dejala Nanut. Dokumenti navajajo tudi imena policistov, ki so deportirance aretirali. Ti večkrat niso bili nemški okupatorji, temveč kolaboracionisti. »Policist Cacace sigurno ni bil iz Hamburga,» je hudomušno dejala Nanut.

Sočutje in poveličevanje

Skepso nad poimenovanjem zapora je pred šestimi leti že izrazila zveza partizanov VZPI - ANPI. Tržaški predsednik združenja Fabio Vallon je Marija opisal kot »v najboljšem primeru negibnega opazovalca«. Dodal je, da osebna tragedija njegove smrti zasluži sočutje in spoštovanje, lik pa verjetno ne zasluži poveličevanja.

O tem, kar se je zgodilo z Ernestom Marijem po osvoboditvi Trsta, kroži marsikatera teza. Dejstvo je, da je bil maja 1945 aretiran in usmrčen v Jamendolu, med Gropado in Bazovico, bojda od nepridipravov in ne od partizanov. Dve leti za tem so iz jame povlekli več trupel, po poročilih je družina Marija spoznala zaradi srajce in, kot naj bi bil izjavil njegov sin Alfredo, zobne paste ter mila v žepu.

Leta 1950 je italijansko ministrstvo za obrambo Ernestu Mariju podelilo red za vojne zasluge. V zadnjih letih so italijanske ustanove še dvakrat počastile njegov spomin. V prvih letih novega tisočletja so po njem poimenovali kasarno paznikov tržaškega zapora. Leta 2016 pa je ministrstvo za pravosodje sprejelo sklep o poimenovanju celotnega zapora. Glavni pobudnik te poteze naj bi bil, po poročanju dnevnika Il Piccolo, Enrico Sbriglia, nekdanji direktor zapora in še prej odbornik v mestni vladi Roberta Dipiazze ter v pokrajinski vladi Fabia Scoccimarra.

Vojna je čas grozot. Nihče od nas si ne more predstavljati, kako bi reagiral in kaj bi naredil v določenih objektivno groznih situacijah. Mari je med poveljevanjem tržaškemu zaporu opravljal svoje delo. S tem je aktivno podpiral nemško okupacijo. Verjetno ni imel drugih možnosti. Tisti, ki so se odločili za poimenovanje zapora, pa so jih imeli.