Identiteta na obmejnih območjih je »socialni dar«

»Ta aplavz pove že vse,« je predsednica Zveze slovenskih kulturnih društev Živka Persi pozdravila profesorja Umberta Galimbertija in natrpano dvorano pred sredinim pogovorom Identiteta na meji. Dogodek sta organizirala Barkovljanski mladinski krožek in Slovensko kulturno društvo Barkovlje s podporo ZSKD. Pogovor je bil tudi, kot je poudarila Persi, »slovesen začetek Slofesta«, saj je ta prvi spremljevalni dogodek septembrskega kulturnega festivala Slovencev v Italiji. S filozofom in psihoanalitikom se je v Narodnem domu pogovarjal Max Zuliani, neposrednemu spletnemu prenosu pa je sledilo okrog tisoč ljudi.

Galimberti se je na začetku pogovora opravičil občinstvu, »ker nosim krivdo do Slovencev. Leta 1966 sem poročil Slovenko. Z njo sem živel 41 let, vse do njene smrti, a se nikoli nisem naučil slovenščine. To se mi zdi nekaj zelo hudega.« Profesor je bil namreč dolga leta poročen s tržaško biologinjo Tatjano Simonič, ki je raziskovala in poučevala na univerzi v Milanu.

Galimberti je sicer hudomušno pripomnil, da je nasploh »alergičen na jezike, saj ne govorim niti enega«. Nemščine se je sicer naučil, a jo je tudi pozabil. Angleščine se ni nikoli naučil, »ker je le slabša verzija nemščine«.

Galimberti je Slovence tekom večera stalno primerjal z migranti. Kot oni smo tudi mi postavljeni pred dilemo. Če se preveč integriramo, izgubimo svoje korenine. Če se jih preveč oklepamo, se ne bomo integrirali in bomo ostali tujci.

Identiteta je, sploh na obmejnih območjih, kompliciran pojem in je, po njegovem mnenju, »socialni dar«. Dajo nam jo torej drugi, ne izberemo si je sami. Naša identiteta bo, kar bodo drugi videli v nas. Pripadniki večinskega naroda bodo torej imeli jasnejšo identiteto. Za »tujce« pa je situacija znatno kompleksnejša. Identiteto vsekakor potrebujemo.

Več v jutrišnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.