Fascinacija do Balkana se je razvijala v Istri in v Svetem

Mala dvorana Kulturnega doma je v četrtek pokala po šivih ob predstavitvi knjige Angela Florama Breve storia sentimentale dei Balcani (Kratka čustvena pripoved o Balkanu), ki je letos izšla pri videmski založbi Bottega Errante. Knjižna srečanja Knjiga ob 18.03 so vselej dobro obiskana, tokratni avtor, že redni gost ne le literarnih dogodkov v Kulturnem domu, pa je še posebej priljubljen. Kako ne bi bil, ko v svojih nastopih lahkotno stresa iz rokava drobce neizmerne eruditske kulture, to pa počne v lahkotnem slogu, prežetem z ironijo, kjer se globina razmišljanj prepleta s čustvenimi poudarki in zabavnimi anekdotami.

Njegova knjiga je zbirka kratkih zgodb »o ljudeh, mejah in utopijah«, kot jo je označil Floramo, »čustveno popotovanje«, ker si ni postavil ambicije, da bi napisal traktat o Balkanu, ampak je iz zelo osebnega zornega kota želel ponuditi bralcem sklop sugestij, razmišljanj in doživljanj tega edinstvenega prostora. V knjigi so zgodbe zbrane v tri sklope, ki se navdihujejo v starodavnih mitih, v zgodovini in v sodobnem času.

Na predstavitvi se je kalejdoskop besed imenitno ujemal z glasbenimi improvizacijami Aljoše Sakside v ubran dialog, kjer so se pisateljeva razmišljanja prepletala z izbranimi glasbenimi poudarki.

Uvodoma je povedal, da se je njegova fascinacija do Balkana razvijala v Istri pa tudi v Svetem pri Komnu, s katerim je tesno povezana njegova družinska zgodba, ki jo je opisal v knjigi La veglia di Ljuba. Balkan je prostor pretakanja različnosti, identitet, religij, kultur, skratka izjemnega bogastva. Proti temu so se nekoč zaganjali fašisti. »Nacionalisti enostavno ne premorejo intelektualnih instrumentov, da bi obvladali kompleksnost, zato potrebujejo poenostavitev, negacijo drugačnosti,« je dejal.

Podobna negacija zaznamuje tudi Evropo, ki se ograjuje pred migranti in hrvaškim psom čuvajem schengenske meje prepušča mučenje teh ljudi. Namig na Bihač ga je spomnil na malega Amirja, begunca iz Bosne v začetku 90. let, s katerim se je srečal v Tolmeču in od katerega je dobil lekcijo človeškega dostojanstva ob pripovedi, kako ga je mama silila, da je kljub strelom snajperjev redno hodil v šolo, »ker bi sicer oni zmagali«.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.