Duhovom iz rodne Istre vrnila obraz

V njenem otroštvu je bilo veliko duhov in nobenega obraza, z enim samim stavkom povzame Rosanna Turcinovich Giuricin. Njeni starši z razliko od večine pripadnikov italijanske skupnosti po drugi svetovni vojni niso odšli iz domače Istre. »Preko njunega pripovedovanja sem začutila težo praznine izpraznjenih mest. Sveta, ki sta ga od vedno poznala, ni bilo več. Ko smo se skupaj sprehajali, so mi s prstom kazali na hiše in razlagali, kdo se je kje rodil ali kdo je, kje živel. Nagovarjala me je njuna bolečina,« pojasni. Letošnja dobitnica Nagrade Tomizza, ki jo od leta 2003 pod pokroviteljstvom Občine Trst podeljuje Lions klub Trst Evropa, poslanstvo pisatelja iz Materade dojema za svoje.

Priznanje so ji izročili ravno, ker od nekdaj skuša spet povezati, kar je zgodovina ločila. Obrazi, o katerih sta ji pripovedovala starša, ji niso ostali neznani, podala se je v njihovo iskanje. Njihove zgodbe je opisala v številnih člankih, napisala je več knjig o Istri, njenih ljudeh in zgodovini. Želela je spoznati »obe polovici jabolka«, pove. Leta 1957 se je rodila v Rovinju, kjer je obiskovala italijansko gimnazijo, dokler jo pot ni zanesla na Reko. Tam je dolgo kot novinarka delala v uredništvu reškega dnevnika La Voce del Popolo, nazadnje kot dopisnica v Trstu, kjer živi vrsto let. Sodelovala je z različnimi mediji, trenutno med drugim vodi dvomesečnik La Voce di Fiume.

Pri vašem imenovanju za nagrado je imela pomembno vlogo Laura Levi Tomizza, vdova pokojnega pisatelja. Poudarila je, da bi »se Fulvio enako odločil«. Kateri spomin nanj vam je najdražji?

Ni enega, ki bi prevladoval nad ostalimi. Vsako najino srečanje – najprej za časopis (dnevnik La Voce del Popolo op. nov.) in zlasti kasneje za TV Capodistria – je bil kot praznik. Vsakič se je potuhnjeno smejal, češ da nekdo le ceni in spremlja njegovo delo. V intervjujih sem se namreč navezovala na vprašanja, ki jih je pred tem že načel. Prvič sva se srečala proti koncu 70. let na kongresu o književnosti in meji v Portorožu. Vprašala sem ga, če se prepoznava v vlogi obmejnega pisatelja oziroma pisatelja meje in je name učinkoval zelo žalostno. Bilo mi je nelagodno. Sprva sem mislila, da si morda ni želel intervjuja. Izkazalo pa se je, da je bil prizadet, ker so mu v Trstu nasprotovali. Ta njegova žalost, otožnost mi je zlezla pod kožo in sem jo dolgo imela pred očmi.

Kaj vas je zlasti vodilo v življenju?

Vedno me je spremljal močan čut pripadnosti italijanski skupnosti, ki me je tudi pogojeval. Odločila sem se za delo na italijanskem časopisu, ker sem lahko tako naprej gojila svoj jezik, ki je bil zame vedno izredno pomemben. Od kadar sem bila še dekle, sem si vedno želela ponovno združiti ta naš »razpršen narod«. Čutila sem jo skoraj kot nalogo, smisel svojega življenja. Sicer mi marsikaj ni uspelo, ker so člani iste skupnosti ubrali povsem različne bregove. Opravila sem več sto intervjujev, da bi širši javnosti približala, kaj so naši ljudje z množičnim odhodom ponesli v svet. Istro sem denimo v svoji prvi knjigi Mangiamoci l’ Istria, ki sem jo napisala skupaj s Stefanom de Franceschijem, skušala razložiti iz zornega kota družin. V delu Maddalena ha gli occhi viola izstopajo podobnosti in skupne poti s tržaško judovsko skupnostjo. Glavno junakinjo (op. nov. Miriam Grünglas, tržaška Judinja, ki je edina v svoji družini preživela koncentracijskim taboriščem) sem srečala v skupnosti Italijanov iz Istre, z Reke in iz Dalmacije v Torontu. V knjigi Occhi mediterranei pa sem z drugima dvema avtorjema (Christophe Palomar in Dario Fertilio, op. nov.) nakazala, kako lahko globoke korenine naše kulture nakažejo pot za skupne sinergije z bližnjim.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.