»Deljenje zgodovinskih izsledkov vodi k medsebojnemu razumevanju in spoštovanju«

V prevodu Deželnega sedeža Rai FJK - slovenskega programa, ki je privolil v objavo, objavljamo govor slavnostne govornice goriške zgodovinarke Anne di Gianantonio na nedeljski svečanosti v Bazovici.

Resnično sem počaščena, da sem prejela povabilo, da spregovorim ob obletnici tragične ustrelitve štirih bazoviških junakov, Ferda Bidovca, Franja Marušiča, Zvonimirja Miloša in Vekoslava Valenčiča, ki so bili ubiti ob koncu prvega procesa v Trstu 6. septembra 1930.

To so bili mladi ljudje, pripadniki organizacije Borba, ki so s sestanki, izleti in razpravami, s širjenjem tiska in celo z orožjem želeli braniti slovensko identiteto in lastno pravico do obstoja v Julijski krajini v tistih letih, v katerih se je govorilo o „etnični melioraciji". Kot mladi so videli in slišali za požig Narodnega doma in vedeli za molk Giolittija, ki se ni odzval na spomenico, ki so mu jo postali starejši slovenski voditelji. Ugotovili so, da tradicionalne metode boja niso več dovolj, saj so bili zaradi fašističnega zakona, ki je razpustil društva, od leta 1927 prisiljeni v ilegalo.

Najprej bi se rada zahvalila predsedniku Odbora za proslavo bazoviških junakov Milanu Pahorju in Štefanu Čoku, zgodovinarju Odseka za zgodovino in etnografijo pri Slovenski narodni študijski knjižnici ter celotnemu odboru. Več let sem brala in spremljala prizadevanja, težave in vztrajnost, ki jih je odbor vložil v to, da bi štiri mlade žrtve priznali kot junake boja. Tako se je nadaljevalo prizadevanje za ohranjanje spomina, ki je že dva meseca po usmrtitvi štirih junakov privedlo v Kranju do postavitve lesenega spomenika v njihov spomin, razbite piramide, naslednje leto pa do odkritja zidanega spomenika, ki je bil, kot ponosno pripominja Drago Žerjal -protagonist odkritja trupel štirih žrtev na pokopališču Svete Ane leta 1945 -prvi antifašistični spomenik na svetu.

Rada bi spomnila na vse študije slovenskih intelektualcev in zgodovinarjev, na zbiranje in analizo pričevanj protagonistov tistih let, ki so jih nato prevedli, saj je bila to temeljna raziskava za italijanske zgodovinarje, ki so tako imeli dostop do nujne dokumentacije za analizo slovenskega antifašizma med obema vojnama. Kulturno delo je bilo več kot le izdaja knjig: bilo je gesta miru in bratstva, saj deljenje zgodovinskih izsledkov vodi k medsebojnemu razumevanju in spoštovanju. Pomembne so bile radijske oddaje Lide Turk, saj so širile spomin na slovenski antifašizem med še širše občinstvo. To ogromno delo je imelo politični pomen, ki se je rodil iz spoznanja, da sta spomin in zgodovina konfliktna terena, ki ju prečkajo različne interpretacije, te pa se pogosto odzivajo na politične interese.

Spomnimo se zločinov, ki so jih italijanski nacionalisti v dogovoru z gospodarstveniki in finančniki, organi pregona in fašisti zagrešili takoj po koncu vojaške uprave mesta s strani generala Carla Petittija iz Roreta. Poznamo rasistično nasilje iz tistih let, nasilje, ki ima dolg kronološki razpon in širok teritorialni spekter. V Gorici je na primer po umoru Lojzeta Bratuža leta 1937 in tragičnih izkušnjah njegove žene, pesnice Ljubke Šorli, leta 1947, ko se je vojna končala, nasilje doseglo vrhunec z uničenjem gospodarskih in trgovskih dejavnosti Slovencev ter plenjenjem njihovih hiš, nadaljevalo pa se je leta 1949 z agresijo na Slovence, ki so želeli v osrednji Petrarcovi dvorani proslaviti pesnika Prešerna.

Črna nit je povezovala rapalsko mejo z mejo v Gorici leta 1947. Nacionalizem se je leta 1920 pritoževal nad „pohabljeno zmago", leta 1947 pa nad nepravičnostjo nove meje, določene z mirovno pogodbo, ne da bi priznal napake fašizma in tragedije vojne. Moja generacija ne more pozabiti ozračja hladne vojne, ki je mnoge Italijane odvračalo od učenja jezika in kulture soseda, ki ju v šoli nikoli niso ponujali, kar je povzročilo veliko kulturno osiromašenje. Prav tako ne moremo pozabiti, kaj se je zgodilo leta 1969, dva meseca po pokolu na trgu Piazza Fontana, z neofašističnimi napadi na slovensko šolo na ulici Caravaggio v Trstu, kjer so našli protislovanske letake, in na mejni kamen Transalpina v Gorici.

V predgovoru knjige Milana Pahorja „Tajna organizacija Borba 1927-1930" je Adriano Sofri zapisal stavek, ki me je presenetil. Sofri govori o „spominu, ki je lahko dragocen v tem, da nam pove, kaj nismo več, česa nočemo več".Ta stavek je za antifašiste zelo pomemben. Vendar se moramo enako dobro zavedati, da sta spomin in zgodovina, ki sta sovražna antifašističnemu spominu, še vedno zelo prisotna v italijanski družbi in da se na vsakem koraku k spoštovanju in spravi med obema skupnostma najde kdo, ki temu nasprotuje. Ko sta se leta 2020 predsednika Pahor in Mattarella šla poklonit na bazovski šoht in k spomeniku štirih ustreljenih junakov ter nato podpisala akt o vrnitvi - 100 let pozneje - tržaškega Narodnega doma, je bila ta gesta pomembna. Vendar ne smemo pozabiti, da sta leta 2021 zahtevi za priznanje tega spomenika kot spomenika nacionalnega pomena ostro nasprotovali Zveza Istranov in Narodna liga, ki sta menili, da priznanje ni sprejemljivo, saj so bile žrtve protiitalijanske in teroristične.

Tako v obratu, značilnem za nacionalistično retoriko, za teroriste niso bili označeni tisti, ki so uničevali slovenska društva, pretepali in pobijali aktiviste, razlaščali banke in zemljo, prisilili sto tisoč Slovencev in Hrvatov k izselitvi ter sprožili agresivno vojno, temveč tisti, ki so se temu uprli. Primerov, v katerih se je za vsako doseženo osvojitev zgodil povratek, bi bilo mogoče našteti veliko.

Leta 2025 bosta Nova Gorica in Gorica prestolnici kulture, kar je velika gesta sprave in miru. Zato upam, da župan mesta ne bo več sprejel veteranov in predstavnikov odreda bivših borcev fašistične enote X(decime) Mas na županstvu in da bo odobril odvzem častnega državljanstva Mussoliniju, za kar je bilo že večkrat zaprošeno. Proces spoštovanja zgodovine in spomina na našem območju torej ni niti preprost niti linearen, vendar nas krepi, ko vidimo, koliko se nas trudi za iste cilje: mir, spoštovanje, resnico.