Ko sem se na eni od tržaških višjih srednjih šol leta 2021 prijavila na razgovor za mesto profesorice slovenščine, sem ravnateljici takoj pojasnila, da sem na invalidskem vozičku,« je med sprehodom po nabrežju začela razlagati Nika Čok. »Sprva je ravnateljica dejala, da ni težav, ko pa sem prišla na razgovor, mi je povedala, da dvigalo, ki vodi do učilnic v zgornjem nadstropju, ne deluje, češ da se je pravkar pokvarilo. Mesta suplentke nisem dobila. Takrat sem dobila občutek, da je ‘’pokvarjeno‘’ dvigalo le pretveza, da se šoli ne bi bilo treba prilagoditi moji invalidnosti.«
Nika je od rojstva gibalno ovirana, premika se na električnem invalidskem vozičku, zaradi česar jo je nedavna izjava župana Roberta Dipiazze na televiziji Tele 4, češ, da osebe z invalidnostjo ne morejo kamorkoli, posebej razjezila. Po mestu se namreč vsakodnevno sooča z arhitektonskimi ovirami.
V prostem času Nika rada piše prozo in poezijo, najraje se poveča liriki. Njena besedila je nagradila založba Mladika, a kaj ko je imela sogovornica nemalo težav, da bi dvignila nagrado v Peterlinovi dvorani. Zastarelo dvigalo v Ulici Donizzetti je namreč preozko, da bi vanj lahko zapeljala invalidski voziček, novega pa ni mogoče namestiti.
Arhitektonske ovire Niki otežujejo tudi dostop do Tržaškega knjižnega središča na Trgu Oberdan, kjer visoka stopnica na vhodu in pomanjkanje klančine osebam z invalidnostjo onemogočata, da bi same vstopile v knjigarno. V domači vasi pa zaradi pomanjkanja dvigala ne more do zgornjih prostorov Babne hiše, kjer ima sedež Slovensko kulturno društvo Slavec.
Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.