Bodo »italijanski espresso« uvrstili na Unescov seznam nesnovne dediščine?

Svet kave ni bil prva poklicna izbira Fabrizia Polojaza, je pa odraščal v družini, ki je bila tesno povezana s kavo. Danes z družabnikom upravljata svojo pražarno Primoaroma, ki z njima vred zaposluje osem ljudi. Že nekaj let pa Polojaz predseduje tudi združenju Associazione caffè Trieste, stanovski organizaciji podjetnikov, ki so dejavni v kavni industriji. Združenje se ponaša z bogato zgodovino: ustanovljeno je bila leta 1891, pred Trstom so se zaposleni v kavnem sektorju povezali le v Hamburgu in Amsterdamu. Tržaško združenje si z mnogimi v Italiji prizadeva, da bi »italijanski espresso« uvrstili na Unescov seznam nesnovne dediščine: o kandidaturi bo italijanski odbor organizacije odločal v torek. Če jo bo podprl, bo vso dokumentacijo poslal v Pariz z namenom, da se ekspresno kavo uvrsti na svetovni seznam, na katerem so na primer že italijanski način iskanja tartufov, mediteranska dieta in slovenski način klekljanja čipk.

S katerim namenom je nastalo združenje, ki mu predsedujete?

V Trstu obstajata po novem dve združenji: Associazione caffè Trieste združuje podjetja, ki so tako ali drugače povezana s kavno industrijo, društvo Associazione amici del caffè pa povezuje ljubitelje kave in ima kot cilj organizacijo muzeja kave v mestu kave. Naše združenje se rodi septembra 1891, potem ko kava že sto let prihaja v Trst. Ustanovili so ga predvsem trgovci, v njem pa so bili zastopani tudi nekateri danes pozabljeni poklici, na primer »sessolotte«, ki so ime dobile po zajemalkah, tako imenovanih sessolah (šešlah). Kavo se namreč kupuje in prodaja po različnih standardih: po velikosti zrna, po barvi zrna, po številu nezaželenih »dodatkov« – napak ... Kvaliteto kave izboljšaš, če jo selekcioniraš: kar danes delamo elektronsko, so nekoč delale gospe, ki so sedele v pristanišču, odpirale vreče in naredile nekaj kupčkov z različnimi standardi kave; »sessolotte« so delale za špediterje oziroma upravitelje skladišč kave.Če so bili na začetku naši člani predvsem trgovci s kavo, se je članstvo nekaj desetletij kasneje razširilo na industrijo, torej transformacijo surovine, zelene kave, v pražen, mlet ali brezkofeinski proizvod.

Kdo so bili prvi trgovci s kavo?

Prvi statut je bil napisan v nemškem in italijanskem jeziku. Med podpisniki je bilo veliko germanskih priimkov, pa tudi veliko judovskih in nekaj italijanskih. Delovanje našega društva je fašizem prekinil. Marsikateri naš član je v tistem času izginil: ni se vrnil z bojišča ali iz taborišča, ali pa je izbral, da se ne vrne v Trst. Čas druge svetovne vojne je bil tudi za nas problematičen.

Prav zato, ker so zmanjkali nekateri protagonisti, pa se je po drugi svetovni vojni odprl prostor za nova podjetja. Takrat se začenjajo med našimi člani pojavljati tudi južnoslovanski priimki. Marsikdo pa je ob kavi trgoval tudi s kakavom, poprom in drugimi začimbami.

Združenje, ki mu predsedujete, si z mnogimi v Italiji prizadeva, da bi »italijanski espresso« uvrstili na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Zakaj menite, da skodelica kave zasluži ta naziv?

Espresso priprava ni samo tehnologija, je tudi način uživanja kava, ki se je rodil v Italiji in je del »italian way of life«, tukajšnjega načina življenja. V Italiji se marsikaj vrti okrog skodelice kave.

Turčija je že zaščitila turško kavo, zato se je porodila zamisel, da bi v Italiji zaščitili espresso in izpostavili očetovstvo nad njim. Zamisel se je porodila v Trevisu, kandidaturo je želel vložiti tudi Neapelj, naposled pa je le prišlo do skupne kandidature in naše združenje jo je prepričano podprlo.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.