Bilo je nekoč na Proseku ...

V povojnih letih, tja do šestdesetih let preteklega stoletja, ni bilo na Proseku in na bližnji Devinščini trgovine ali drugega javnega lokala, v katerem ne bi lahko naročil in prejel odgovor v slovenščini. Edino ribarnica je bila izjema. Odprtje lekarne z italijanskim lastnikom je nato prelomilo to pravilo. Nekateri proseški trgovci so bili svojčas podjetni in daljnovidni, v primerjavi s takratnimi časi pa so navojnice prenekaterega nekoč delujočega obrata žalostno spuščene. Tako je npr. s trgovino gospodinjskih strojev, kinodvorano, prodajaln z barvami in gradbenim materialom. Prosek je ostal brez trgovin z oblačili in obutvijo, drogerij in mesnic, od štirih trgovin z živili vztrajata dve, od sedmih nekoč delujočih gostiln pa poslujejo le še tri. Proseški trgovski Spoon River vključuje še dve kemični čistilnici, ki ju ni več, dve brivnici, ki ju ni več, čevljarja s tragično usodo, starega krojača, avtomehanika, zlatarno, fotografski studio, kinodvorano, trgovino z električnim materialom in plinskimi jeklenkami, avtoličarsko delavnico, bencinsko črpalko, eno od dveh cvetličarn in eno od dveh pekarn. Vsakič, ko kak obrat preneha z delovanjem, je Proseka, takega, kakršen je nekdaj bil, nekoliko manj.

Zaradi zapiranja trgovin in majhnih podjetij je tako več sto krajanov podpisalo peticijo, naslovljeno na tržaškega župana Roberta Dipiazzo in predsednico zahodnokraškega rajonskega sveta Majo Tenze s pozivom, naj si pri pristojnih institucijah prizadevata, da pride v kratkem do rešitve. Poleg gospodarskih dejavnosti opozarjajo tudi na pomanjkanje zdravnikov in pediatrov, zaprtje poslovalnice banke Unicredit, slabo stanje pločnikov in cest, pomanjkljive cestne oznake, neobstoječe avtobusne čakalnice, nezmožnost priključitve na plinsko omrežje ter pomanjkanje stabilne in hitre povezave z optičnimi vlakni.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.