»Pesniško bi rekla, da sem se preselila v svoj prevod«

Amalija Maček je germanistka in hispanistka ter prevajalka in tolmačka iz Ljubljane. Predava na Oddelku za prevajalstvo Filozofske fakultete univerze v Ljubljani. Lani je bila z Matthiasom Göritzem in Miho Kovačem kuratorka slovenskega gostovanja na mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu. Avgusta bo eno leto, odkar je kupila stanovanje na Pesku.

»Ko sem bila otrok in sem se igrala s sestričnami in bratranci, sem vedno igrala vlogo tete iz Italije, čeprav z družino nismo imeli navade zahajati v Italijo. Potem sem celo življenje govorila, da bom nekoč živela na Krasu. Pozneje sem začela spremljati prodaje nepremičnin v Trstu in me je stanovanje na Pesku prav poklicalo,« je povedala med klepetom v tržaški kavarni San Marco.

Kako pa se je rodila fascinacija nad Trstom?

Trst je mitološko mesto v moji družini. Prastric Josip Vilfan je v Narodnem domu imel odvetniško pisarno in stanovanje. Tu se je rodil tudi moj dedek Sergij Vilfan. Prastric in pradedek ter prapradedek so bili pri avstrijski mornarici. Nostalgijo po Trstu in po morju imam najbrž v sebi.

Ravno lik odvetnika Josipa Vilfana je v Trstu bolj znan od njegovega brata in vašega pradedka Frana Vilfana.

Vse je dokumentirano v njegovih pismih vsakič iz drugega mesta. Z mornarico je bil na Kitajskem. Med prvo svetovno vojno je vodil pristanišče, kjer se Donava izliva v Črno morje. V bližini Bukarešte so ga zaprli. Žena in otroci so bili v Odesi v izgnanstvu. Žena je bila po rodu Švicarka, govorila je tržaško in francosko. Otroci so govorili slovensko. Možu je poslala pismo v zapor, v katerem je pristavila, da bi bilo dobro, ko bi govorila tudi jezik svojih otrok. Po vojni je bil jugoslovanski diplomat in se je udeležil versajskih pogajanj za Donavo. Umrl je v Franciji. Zgodovina mu je vedno preprečila uspeh v karieri: države, katerim je služil, so vnovič in znova propadale.

Morda vam bo Trst v navdih, da začnete sestavljati zgodbo.

O prednikih iz Trsta sem razlagala tudi pri notarju med nakupom stanovanja. Gospa, ki je prodajala stanovanje, je odgovorila, da je bil njen dedek iz Ljubljane. Podarila mi je njegovo pisalno mizico.

Povezave med Trstom in Ljubljano se dosledno vračajo.

Že leta sodelujem s profesorico Alessandro Riccardi z Oddelka za tolmačenje Univerze v Trstu, ki domuje v Narodnem domu v Ulici Filzi. Njeni predniki so bili v Trstu, ko je gorel Narodni dom. Takrat so gorele tudi knjige in slike mojega prastrica.

Vse te zgodbe namigujejo na nekakšno latentno tržaškost.

Tipično tržaška se mi zdi družinska večjezičnost. Doživeli smo jo preko dedka. Govoril je tržaško narečje in slovenski knjižni jezik, italijanščino, francoščino, v kateri se je pogovarjal z ženo, kadar je hotel, da ga ne razumemo, ter nemščino zaradi šolanja na Dunaju.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.