»Živim svoje sanje, med igro pa sem občutil napetost«

Namiznoteniški igralec Krasa Matteo Prenzan nas je poklical včeraj natanko ob 9. uri (16. ura v Tokiu), tako kot smo se z njim dogovorili. Osemnajstletni italijanski reprezentant in obenem najmlajši član italijanske paralimpijske odprave je po dveh porazih že v skupinskem delu končal svoje nastope v posamični konkurenci v razredu 6, na paralimpijskih igrah pa ga čaka še ekipna tekma, ki se bo začela v torek.

Najprej kakšni so občutki po posamični tekmi?

Dejstvo, da tekmujem na paralimpijskih igrah, je enkraten občutek. To so bile moje otroške sanje. Živim svojo najlepšo športno izkušnjo v življenju in gotovo mi bo veliko pomagala pri osebni rasti. Čustva pa so zahtevala svoj davek, saj sem bil na obeh tekmah zelo napet, kar je žal vplivalo na končni rezultat. To pa je del športa, s tehničnega vidika si nimam kaj očitati. Glava je gotovo vplivala, poceni napake pa so mi stale poraza tako proti drugemu igralcu sveta kot proti meni bolj enakovrednemu nasprotniku. Proti Dancu Petru Rosenmaierju sem bil v prvem setu zelo blizu zmage, v drugem in tretjem pa sem mu bil skoraj povsem enakovreden. Proti številki tri v svoji skupini, Američanu Ianu Seldenfeldu, pa sem prav tako tesno izgubil vse tri sete. Nasprotnik je bil zelo hiter, na koncu pa so odločali detajli. Po izpadu sem jasno razočaran, saj nisem igral tako, kot znam, in nisem bil sproščen. To bo zame velika šola za naprej. Se pa lahko tolažim s tem, da sem izgubil proti finalistoma turnirja (20-letni Seldenfeld je v finalu za zlato kolajno presenetljivo premagal favoriziranega 37-letnega Rosenmaierja, op. a.), ki sta dokazala, da sta vendarle najboljša.

Kakšno je življenje v olimpijski vasi?

Komaj smo prispeli v Tokio, torej 19. avgusta, smo se takoj nastanili v olimpijski vasi. Vsako jutro moramo opraviti hitri antigenski test na slino za koronavirus, tako da smo ves čas pod nadzorom. V primerjavi s svojimi bolj izkušenimi reprezentančnimi kolegi prvič doživljam olimpijsko vas. Vzdušje je res enkratno. Zelo rad in z velikim navdušenjem se sprehajam po olimpijski vasi, kjer lahko srečam veliko športnikov iz drugih držav in z njimi tudi kaj pokramljam.

Kaj vas je najbolj prevzelo?

Prevzelo me je predvsem to, kako se športniki na paralimpijskih igrah borijo za vsako točko. Vsi so maksimalno predani temu, kar delajo. Česa takega še nisem doživel. So pa paralimpijske igre posebne tudi zato, ker ne zmagajo vedno najboljši, ampak tisti, ki so psihično bolj trdni in se z emocijami in rezultatom ne obremenjujejo. V naši kategoriji je denimo številka 1 na svetovni lestvici tako kot jaz izpadel že v skupinskem delu.

Kaj pa menite o Japonski?

Prvič sem odpotoval na drugo celino. Hitro sem se privadil na časovno razliko. Pomagalo je predvsem to, da smo iz Italije odleteli ponoči in smo v Tokio prileteli naslednji dan ob uri kosila. Iz olimpijske vasi ne smemo, razen ko se z avtobusom organizatorjev peljemo na tekmo ali trening. Tako je seveda zaradi protikoronskih omejitev. Vseeno sem spoznal, koliko je različna japonska kultura v primerjavi z evropsko. Japonci so vsi zelo vljudni in razpoložljivi, skoraj vsi tudi govorijo angleško, kar je seveda velika prednost pri sporazumevanju. Na Japonskem sta državna športa bejzbol in namizni tenis. Vsi Japonci se spoznajo na namizni tenis, tako da je res škoda, da ni gledalcev na tribunah. Verjamem, da bi si domačini v velikem številu in z velikim navdušenjem ogledali naše tekme.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.