Že se mi toži po olimpijadi

Ne vem, če se že vam malo toži po Olimpijadi. Meni se. Danes (za vas včeraj) zjutraj sem taval kot duh po hiši in nisem vedel, kaj naj bi počenjal. Tekem ni bilo več. In zdaj? Minila je še ena Olimpijada, še enkrat se je pisala športna zgodovina, zdaj pa vsi moramo čakati druga štiri leta (vsaj zdaj bodo samo tri), da se vse skupaj ponovi. Medtem bo minilo še eno obdobje našega življenja in kaj kmalu bo začelo primanjkovati časa...kot vidite, konec Olimpijade pusti veliko otožnosti in slabih misli, kot se pač spodobi, ko konča nekaj zelo lepega.

Letošnja Olimpijada se je odvijala v izrednih razmerah, brez gledalcev na zaprtih prizoriščih. Vsi so mislili, da bo to hudo ohromilo tekmovanja sama, ali, kot sem osebno sumil, v resnici jih niso. Prevladujoče mnenje in občutljivost se kujeta po šablonah, ki jih vsiljuje nogomet, kjer je, predvsem v nekaterih državah in med številnimi narodi, na primer Italijani, ta šport, ki je povsem upravičeno prvi šport na svetu (in bo vedno ostal, vsaj dokler bo komaj shojeni dojenček kot prvo stvar brcnil žogo, s katero bo prišel v stik), moderna različica starih gladiatorskih iger, kjer so igralci na igrišču nekakšna projekcija skritih in zatrtih strasti širokih mas, in je torej nujen ventil, da se strasti sprostijo v še omejenem in obvladljivem okviru. Gledalci so torej v nogometu neizogibna kulisa, ki je sama del predstave, kot se je to zelo dobro videlo za časa pandemije, ko so bile tekme za zaprtimi vrati čisto nekaj drugega kot tiste dramatične in nepozabne, ki smo jih doživeli za časa zadnjega evropskega prvenstva.

V vseh drugih športih, predvsem pri posamičnih, so gledalci pač gledalci in nič drugega. Edini pravi akterji na sceni so igralci sami, ki v bistvu sploh ne zaznavajo prisotnosti nekoga, ki jih gleda, in so osredotočeni edino na to, kar počenjajo na terenu. In, če že hočemo, dejstvo samo, da so se lahko povsem osredotočili na tekmovanje samo in vse, kar je bilo okoli njih, jih ni pogojevalo, je bilo v skrajni meri skoraj boljše zanje. Seveda vsak atlet hoče potem na koncu, da mu zaploskajo in hoče z ljudmi deliti radost, ali tudi žalost, a vse potem, ne prej ali vmes. Športni rezultati so bili torej odlični, predvsem atletika je bila na vesoljski ravni, in so torej pogoji, v katerih se je Olimpijada odvijala, imeli veliko manj vpliva na uspešnost tekem samih od tistega, česar so se ljudje bali.

Bila je torej povsem »normalna« Olimpijada, če razumete, kaj hočem povedati. Zmagal je najboljši, kdaj pa kdaj tudi najsrečnejši, kot se vedno dogaja, ali tudi to je del čarov, ki jih nudi Olimpijada. Da na 400 mesto prosto v plavanju zmaga Tunizijec, ki trenira doma z očetom in ne na kaki prestižni ameriški univerzi, da na cestni dirki v kolesarstvu zmaga diplomirana avstrijska doktorica, ki je zbežala na začetku in je potem nihče več ni videl, če ne na proglasitvi (edino zlato za Avstrijo!), da v metu kopja zmaga nihče drug kot Indijec, medtem ko o dominantnih Nemcih ni na odru za zmagovalce ne duha ne sluha, da se v atletskem sprintu razodene kot svetovna velesila Italija, vse te so tiste lepe zgodbe, ki sčasoma prehajajo v legende. Mislite si kak dokumentarec, ki se bo vrtel po telefončkih (televizorjev ne bo več, po domovih bodo verjetno imeli ljudje posebno sobo, kjer bodo gledali premikajoče se 3D podobe) čez kakih 50 let in v katerem bodo podoživljali čase, ko je na krilih čudežnih copatov Jacobs zmagal na Olimpijadi na 100 metrov in je Italija potem še zmagala hitro štafeto s Tortu-jem, ki se je v zadnji predaji prelevil v raketo. Verjetno ne bodo verovali, da je bilo kaj takega mogoče. Bo prav tako, kot je za nas gledati posnetke Berrutija v Rimu ‘60, ali Đurđice Bjedov v Mehiki ‘68 na 100 prsno, kjer je med drugim na 200 prsno zmagal nepozabni domačin Felipe Munyoz »El Tibio« (mlačni), ker je bil njegov oče iz kraja Aguas Calientes (vroče vode ), mati pa iz kraja Rio Frio (mrzla reka). Tudi mi smo vse te neverjetne letošnje zgodbe videli v živo, videli smo športno zgodovino v trenutkih, ko se je odvijala. Ali ni lep občutek? Pustimo ob strani, da so to bili Italijani. Vem, da bi mi vsi hoteli, da bi se pravljica nanašala na slovenske košarkarje (joj, kakšna bajka bi to bila...), ali tako je pač. Zgodovino treba spoštovati, tudi če nas prav posebno ne osrečuje.

Analizo uspeha posameznih držav po številu osvojenih kolajn pustim rade volje drugim, ki so bolj statistično naravnani kot jaz. Rad bi le podčrtal, da je Slovenija (3 zlate -1 srebrna-1 bronasta kolajna) na absolutnem 31. mestu, četrta po številu kolajn na prebivalca, kar je res izreden uspeh. Primerjave? Avstrija 1-1-5, Argentina 0-1-2 (prav tako kot San Marino!), Mehika 0-0-4, Finska (!) 0-0-2, vse tri baltske države skupaj 2-1-3, Nigerija 0-1-1, potem še v Evropi Romunija 1-3-0, Slovaška 1-2-1, Portugalska 1-1-2. Brez niti ene same kolajne so ostale Alžirija, Čile, Pakistan, Peru, Senegal, Uruguay, med drugimi. In še podatek, ki vam ga puščam na koncu v razmislek: kljub neuspehu Đokovića in Perkovićeve in imajoč v vidu, da so v ekipnih športih nastopale posamezne republike in ne skupna reprezentanca, je združena Jugoslavija osvojila neverjetno sedmo skupno mesto (11-6-8). Kako je mogoče, da smo ločeni veliko boljši od tistega, kar smo bili, ko smo bili v skupni državi? Strokovnjaki, na delo, prosim.