Zakaj Tina Maze nima bronastih kolajn?

Ob zaključku posamičnih nastopov alpskih smučarjev in smučark na zimskih olimpijskih igrah v Pekingu je o dogajanju na progah spregovoril tudi Goričan Andrea Massi, snovalec šampionske zgodbe Tine Maze. Pohvalil je uspeh Žana Kranjca, ki je dokazal, kaj velja, povedal, zakaj spremlja Marca Odermatta, pa tudi razkril, zakaj je Sofia Goggia zmogla rekordno vrnitev po poškodbi. Spregovoril pa je seveda tudi o Tini Maze. Zakaj najboljša slovenska smučarka vseh časov nima bronastih kolajn z velikih tekmovanj? Pogovor se je seveda dotaknil tudi ostalih slovenskih uspehov v Pekingu, športni pedagog pa je tudi razkril, katero himno zdaj čuti za svojo.

Ste v minulih dneh spremljali samo alpsko smučanje?

Ne, spremljal sem tudi tek na smučeh, presenetljivo pa sem rad gledal curling, saj mi je bila Stefania Constantini všeč zaradi fokusa in resnosti.

Kakšen tip gledalca ste pred televizorjem?

Tekem ne znam gledati sproščeno, takoj padem noter. Ker pa sem vse to dal že skozi, ne mislim se več razburjati, predvsem za druge ne.

Ste vseeno za koga navijali?

V tem imam zdaj velike težave. Naj ne izpade politično, a moram priznati, da ob italijanski himni sem malenkost v krizi. Moja himna je postala Zdravljica. Izredno spoštujem Tinine dosežke, tako da je Tinina himna postala tudi moja himna.

Posamični nastopi alpskih smučark in smučarjev so se zaključili. Kateri je pri vas zapustil najgloblji vtis?

Čustveno sem bil najbližji Žanu Kranjcu, saj sem z njim tudi sodeloval. Imel je fizične in psihične težave, in to neenostavne; vemo, kaj se je zgodilo z očetom, z zdravjem, zamenjal je serviserja. Vse to močno vpliva na tekmovalca. A je Žanu kljub vsemu uspelo dokazati v pravem trenutku, kaj velja.

Z veseljem spremljam tudi Marca Odermatta, ki uporablja smuči, s katerimi tudi mi še vedno sodelujemo. On dobiva popolno podporo švicarske zveze in opremljevalca. Vedeti je treba, da je predsednik zveze Walter Reusser nekdanji šef Stöklija, v času, ko je Tina tekmovala s temi smučmi. Skratka Reusser je dvakrat vpleten v to zadevo, zato je podpora res vsestranska. Proizvajalec smuči pa si končno želi globusa na švicarskih smučeh, kar se še ni nikoli zgodilo.

Med protagonisti pekinških iger je zagotovo tudi Sofia Goggia. Kako ste spremljali njen nastop?

Dokazala je, kaj zmorejo ljudje s tistega konca. Iz Bergama je doma tudi moj nekdanji sodelavec Livio Magoni, pa Goggin serviser Babi (Barnaba) Greppi, ki ga tudi poznam. To so delovni ljudje, posebni, vztrajni. Osebno nisem verjel, da bi lahko res osvojila kolajno, nisem stavil niti na njen nastop v Pekingu. Videl sem padec v Cortini, saj sem bil na tekmi. A me je pozitivno presenetila. Dokazala je, da se vse da, če je človek tako fokusiran in tako močan, da zdrži take bolečine. Sigurno smučanje ni bilo brez bolečin.

Je vrhunski šport tako krut, da je včasih zdravje zapostavljeno?

Prvemu, ki je uspel tak rekorden povratek, je bil Zurbriggen v obdobju, ko je bila operacija meniskusa bolj travmatična, kot je danes. Sam sicer ne bi označil športa kot krutega, to ni prava beseda. Šport je najbolj realno zrcalo življenja. Zato je dobro, da se mladi ukvarjajo s športom ne glede na to, če bodo uspeli ali ne, a bo to vsekakor zanje velika šola za življenje. Za to je sicer potrebno, da je športnik primerno pripravljen, ima primerno spremljevalno ekipo in predvsem živi v realnosti. Dandanes žal veliko staršev sili otroka v šport, zakrivajo pa si realnost. Kar pa ni dobro. Pomembno je, da imaš ne glede na to, ali si dober ali slab, realno sliko samega sebe in ko to narediš, si že na pravi poti.

Več v današnjem Primorskem dnevniku