Vse najboljše Športna šola Polet/Kontovel

Športna šola Polet/Kontovel bo danes ob 18.30 v Prosvetnem domu na Opčinah praznovala 20-letnico obstoja. Z nastopom vseh vadbenih skupin, nagrajevanjem najzaslužnejših za uspešno delovanje in morda tudi košarkarskim presenečenjem želijo praznovati uspešen jubilej projekta. Ideja o združevanju že pri najmlajših se je porodila sicer pred več kot dvajset leti, leta 2000, a pandemična slika doslej ni dovoljevala, da bi slavnostno praznovali okroglo obletnico. O nastanku ideje, uspehih in razvojnih smernicah smo se pogovorili z dušo projekta Andrejem Vremcem.

Andrej, začniva čisto na začetku. Zakaj ste pred 20 leti nastavili projekt, ki v bistvu združuje mlade že od predšolskega obdobja pa vse do 12. leta?

Glavni vzvod je bila vsesplošna demografska kriza, tako pri Poletu kot pri Kontovelu je bilo otrok že v devetdesetih letih vse manj. Takrat je pri Kontovelu deloval Kristjan Briščik, pri Poletu pa jaz in odločitev o združevanju skupin se nam je zdela zaradi nastale situacije povsem normalna in matematična. Takoj sva prišla do dogovora in prvo združeno ekipo sestavila že z igralci in igralkami letnika 1987, ki so nastopili na poletnih turnirjih. Potrebovala sva sicer še nekaj sezon, da sta idejo prebavila tudi predsednika obeh društev ŠD Polet in ŠD Kontovel, kar pa nam je naposled uspelo. Zdaj se jim zahvaljujem, da sva s Kristjanom vendarle dobila njihov blagoslov in podporo. Tako je nastal mali Jadran, kot ga rad preimenujem, kjer sta se srečala dva različna svetova: na eni strani kontovelska miselnost povezana z morjem, fantazijo, talentom in delavnostjo, na drugi pa openska, kmečka, trgovska in pragmatična mentaliteta. Tri do štirje kilometri, ki ločujejo Opčine in Kontovel, naposled niso bili nikoli ovira. Ob Kristjanu so v prvih sezonah uspešno sodelovali še Karin Malalan in Erik Piccini, danes pa so tu Jana Croselli in Damjan Košuta, ki sta ob meni nositelja skupin. Danes je naše skupno delovanje povsem logična rešitev in nihče si ne postavlja vprašanj glede obstoja te enote. In verjamem, da bi bil lahko naš projekt zgled tudi za delovanje v drugih športnih sredinah, predvsem pri dvoranskih športih.

Koliko otrok združuje danes projekt?

Več kot 90. Porazdeljeni so v štiri vadbene skupine, ki trenirajo med Opčinami, Rouno in Prosekom. Tu so osnovna motorika za predšolske otroke, U8, U10 in U12. Otroci, fantje in dekleta pa prihajajo od vsepovsod. Tudi iz Doline, iz mesta in Sesljana. To nam nekateri zamerijo: sam vedno staršem povem, da so tam tudi druga slovenska društva, a na koncu izberejo sami in zdaj sem se naučil, da nikomur ne zapiram vrat. Riziko je namreč ta, da če jih mi odklonimo, se potem otrok usmeri v kako italijansko društvo. Vrnitev v slovensko okolje pa je potem zelo težavno, birokratsko tudi oteženo zaradi registracije v zvezo. In ker smo v zadnjih letih izgubili kar nekaj talentov, zdaj sprejmem vsakogar, ki bi rad treniral pri nas. Škoda, da bi se ti porazgubili drugje, saj imajo pri nas kvalitetno vadbo. Upam, da lokalna društva ne bodo zamerila.

Od vedno ste zelo pozorni na kadrovanje mlajših sil. Je to torej tudi poslanstvo tega projekta?

Absolutno. Športna šola in pa tudi poletni košarkarski kamp sta že 30 let kovačnica novih sil. Eden od ciljev projekta je namreč tudi to, da pomladimo trenerske vrste. To čutim sam tudi kot dolžnost, pravo poslanstvo, saj me predajanje znanja drugim tudi motivira. Počasi bom tudi sam predal štafetno palico mlajšim. To ne izključno zaradi moje starosti, a zato, ker je tako prav. Že zdaj se veliko idej poraja ravno pri mlajših sodelavcih, veliko svobode jim prepuščam. Soočenje in sodelovanje je seveda nujno potrebno, včasih jih še povlečem za ušesa in pokažem, če je smer prava. Rekrutiranje igralcev in trenerjev je skratka zame na isti ravni, od vedno.

Celoten intervju lahko preberete v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.